Evropske države se vse pogosteje soočajo z vprašanjem, ali imajo dovolj zmogljivosti za sodobno raketno vojskovanje. Varnostne razmere na obrobju Evrope in pogostejša uporaba balističnih raket v konfliktih po svetu so okrepile razpravo o tem, kakšen arzenal ima Evropa na voljo in kako hitro ga lahko nadgradi.
Balistične rakete sodijo med najmočnejše sisteme dolgega dosega. Izstreljene so po visoki balistični trajektoriji, pogosto do roba vesolja, nato pa z veliko hitrostjo zadenejo cilj na veliki razdalji. Podoben učinek lahko dosežejo tudi križarske rakete, ki letijo nizko nad tlemi in se izogibajo radarjem, vendar so tehnološko drugačne.
Evropske države imajo na tem področju precej omejene zmogljivosti. Najmočnejši arzenal ima Francija, ki razpolaga z balističnimi raketami M51, nameščenimi na podmornicah kot del svojega jedrskega odvračanja. Te rakete, ki jih razvija podjetje ArianeGroup, imajo doseg več kot 8000 kilometrov.
Združeno kraljestvo ima prav tako balistične rakete, vendar uporablja ameriški sistem Trident D5, ki je nameščen na podmornicah. London hkrati razvija tudi projekt Nightfall, program kopenskih balističnih raket s približno 500 kilometri dosega, piše Euractiv in dodaja, da večina evropskih držav takšnih zmogljivosti sploh nima ali pa razpolaga le z raketami krajšega dosega.
Posamezne države z omejenimi sistemi
Med državami Evropske unije ima Grčija le taktične balistične rakete kratkega dosega. Grška vojska uporablja ameriški sistem MGM, nedavno pa je pridobila tudi izraelske rakete LORA z dosegom do približno 400 kilometrov.
Grčija je zaradi svoje geografske lege ena od držav EU, ki je najbližje območjem napetosti na Bližnjem vzhodu. V zadnjem obdobju je sodelovala tudi pri podpori Cipru, potem ko so bili na otoku tarča napadov brezpilotnih letalnikov britanski vojaški objekti.
Pomanjkanje zmogljivosti dolgega dosega pomeni, da se Evropa pri odvračanju in obrambi še vedno močno opira na zavezništvo Nato in predvsem na ameriško vojaško infrastrukturo.
Novi evropski projekti
Zaradi vse večjih varnostnih tveganj se razvoj raketnih sistemov postopoma pomika višje na politični in vojaški dnevni red v Evropi.
Francija in Nemčija razmišljata o razvoju kopenskih balističnih raket. Po besedah predstavnikov podjetja ArianeGroup se v evropskih državah vse bolj zavedajo strateškega pomena tovrstnih sistemov.
Eden od projektov, ki naj bi zapolnil vrzel, je pobuda European Long-Range Strike Approach (ELSA). Gre za skupni program več evropskih držav, katerega cilj je razvoj zmogljivosti za napade na velike razdalje.
Projekt so leta 2024 začele Francija, Nemčija, Italija in Poljska, kmalu pa so se mu pridružile še Švedska, Združeno kraljestvo in Nizozemska. Večina teh držav namreč trenutno nima kopenskih raket, ki bi lahko dosegle cilje na razdalji več kot 300 kilometrov.
Kljub ambicioznim načrtom projekt za zdaj še ni prinesel konkretnih rezultatov, evropske države pa se še vedno soočajo z vprašanjem, kako hitro lahko razvijejo lastne zmogljivosti za raketno odvračanje v času vse bolj napetega varnostnega okolja.
