Med zadnjim gostovanjem v oddaji Ura resnice pri Bojanu Požarju sem ponovno omenil izraz “ladja norcev” kot prispodobo za slovenski politični prostor. Kot prispodobo za kaotično, nesmiselno plovbo brez krmarja. Zanimivo, da me je Bojan opomnil, da me na družbenih omrežjih uporabniki celo pozivajo, naj izraz okrepim. Da je “ladja norcev” postal preblag izraz, pravijo. Izraz sem namreč prvič uporabil v oddaji Ura moči na Planetu TV leta 2022, samo nekaj mesecev po nastopu vlade Roberta Goloba in njenih prvih odločitvah, ki so vnesle kaos v naš vsakdan. Spomnite se npr. samo kolon pred bencinskimi servisi in kolapsa z oskrbo z gorivom, kot posledici Golobovega lahkotnega opletanja z informacijami o podražitvah goriv.
Danes, nekaj dni kasneje po prvem kongresu Gibanja Svoboda v Kopru, še nekoliko bolje razumem omenjene pozive. To res ni več samo ladja norcev. Slovenija postaja nekakšna partizanska galeja, kjer sužnji davkoplačevalci lahko samo še veslajo in to ob spremljavi pesmi Bella Ciao.
Predstavljajte si torej dvorano v Kopru, kjer je v soboto imela stranka Gibanje Svoboda svoj prvi kongres. Zadonijo ritmi slavne italijanske pesmi Bella Ciao, himne upora delavk na riževih poljih ter kasneje partizanov proti fašizmu Mussolinija. Pesem predstavlja simbol boja za svobodo, žrtvovanja proti zatiranju. In kdo vkoraka ob teh zvokih? Nihče drug kot Robert Golob, veliki vodja, pod roko s svojo novo ženo Tino Gaber Golob. Dramatično in simbolično.
Zakaj to ni samo en sprehod z glasbeno podlago? Ker dramaturgi Svobode pripravljajo scenarij za nove volitve: narod se mora spet upreti. Proti čemu že spet? Pred štirimi leti so se slovenski levičarji orkestrirano uprli “janšizmu”, nekakšnemu domnevnemu kovid fašizmu desnice, ki je bival izključno le v glavah kolesariata in novinarjev, ki so se borili za svojo prihodnost v službah novega režima. Zdaj se bo levi del slovenske politike ponovno uprl neenakosti in zatiranju. Simbolika je jasna: Golob kot partizan, Svoboda kot upanje. Po štirih letih najmočnejše koalicijske vladavine v zgodovini osamosvojene Slovenije? Saj to ne more biti res, no. Ampak je. Slovenski volivec je pogojen v partizane in nemce, v boj proti okupatorjem, v neskončen ciklus komunističnega dobra in kapitalističnega zla.
Simbolika je jasna: Golob kot partizan, Svoboda kot upanje.
Poglejmo še nekoliko globlje. Golob je na oblast prišel kot borec proti fašizmu, karkoli naj bi to že bilo takrat. Leta 2022 je kampanjo gradil na antijanševski histeriji: “Janša je fašist, mi smo tu, da vas osvobodimo. Saj smo vendar Svoboda.” Govoril je o protifašističnem uporu, ki je postavil temelje državnosti, podobno kot na letošnji slovesnosti ob koncu druge svetovne vojne. A kongres je napovedal še korak dlje. Zdaj se gradi na tem istem imidžu za prihodnje volitve. Kako je napovedal predvolilno kampanjo? S tožbami in grožnjami vendar! Napovedal je tožbo proti podjetniku Alešu Štrancarju, ter politikoma Žanu Mahniču in Zvonetu Černaču. Zakaj? Ker naj bi ga na X-u žalili. Štrancar ga je primerjal z Mussolinijem in omenil Mussolininijevo obešanje.
Ironija je osupljiva. Borec proti fašizmu toži tiste, ki ga na podlagi njegovega delovanja primerjajo s fašistom. Štrancar, podjetnik in družbeno politični kritik, je zapisal nekaj, kar buri duhove. Golob kot Mussolini, ki je s svojo ljubico končal nasilne smrti. Je to žaljivo? Morda je. A v kontekstu Golobovih dejanj tj. od podrejanja medijev (več tukaj) do pritiskov na Policijo ter sodstvo, ni čisto brez osnove. Torej, to ni obramba pred grožnjami, prej gre za začetek predvolilne kampanje. Golob jasno in močno signalizira: “Vsak, ki me kritizira, je fašist. Mi smo namreč partizani svobode.” Bella Ciao na kongresu ni naključje; je klic k mobilizaciji proti “zatiralcem”. Beri: opoziciji, kritičnim glasovom.
Golob jasno in zelo močno signalizira: Vsak, ki me kritizira, je fašist. Mi smo namreč partizani svobode.
Pri Golobu in Svobodi je vse potrebno razumeti obratno. Golob obljublja svobodo? Dobimo cenzuro. Boj proti neenakosti? Elite nesramno bogatijo, ljudstvo plačuje dodatne davke. Upanje? Samo za tiste pod rdečo zvezdo. To ni noben partizanski upor, to je komunizem 2.0. Do kdaj nam bodo še vladali potomci partizanov, ki mahajo z rdečo zvezdo in pojejo Bella Ciao, medtem ko večina naroda živi vedno slabše? Do kdaj bomo še tolerirali to farso?
Ladja tako ni več ladja norcev, temveč ladja slepcev, ki pluje v diktaturo pod krinko upora. Želite močnejši izraz? Prav, torej je to ladja sužnjev, ki pluje na valovih melodije Bella Ciao. Rimska galeja, kjer sužnji pridno veslajo, tirani pa jo usmerjajo. … Namesto epiloga vas vabim, da si vzamete še nekaj časa in spodaj preberete povzeto definicijo fašizma z Wikipedije. Vsaka podobnost z znanimi okoliščinami je (ali pa ni) zgolj naključna.
PS: Fašizem, vir: wikipedia (tukaj)
»Fašizem« je splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in politične prakse, pa tudi za politične sisteme in države, v katerih se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje. Pri obravnavi pojava fašizma je torej najprej treba upoštevati, da se sama beseda “fašizem” uporablja za več različnih pomenov. Glavni so:
- Politična stranka, kar je na začetku tudi bil edini namen gibanja;
- Nasilno uveljavljanje stranke, nastalo z nastopom črnosrajčnikov, ki so s silo utrjevali teorijo, včasih celo brez Mussolinijeve odobritve, a so bili vključeni v organizacijo tako zaradi dejanskega doprinosa kot tudi zaradi bojazni pred njihovimi izgredi;
- Ideologija, ki je skušala bodriti premagani narod s sklicevanjem na rimljansko veličino in obljubami socialne demokratičnosti, samoupravljanja in pravične porazdelitve dohodka.
- Po propadu klasičnega fašizma se je beseda uporabljala kot nasprotni pojem komunizma: Kominterna je v 30. letih 20. stoletja tako opredelila tudi meščansko demokracijo. Pozneje se je izraz udomačil kot psovka za posameznike ali skupine, ki se obnašajo avtoritarno ali ki opravičujejo uporabo sile v politiki.
