Izjava za javnost stranke Levica, s katero so se odzvali na pridigo nadškofa Stanislav Zore pri maši za domovino najbrž presega vprašanje splava, saj se dotika temeljnih razmerij med politiko, Cerkvijo in svobodo izražanja v demokratični družbi.
V Levici so zapisali, da protestirajo „proti najnovejšemu primeru vtikanja RKC v vprašanje ustavno zagotovljene pravice do splava“, pri čemer so izpostavili, da si je to „privoščil nadškof Stanislav Zore na včerajšnji maši za domovino“, so navedli v stranki.
V izjavi Levica povzema del nadškofove pridige, v kateri se je dotaknil tudi vprašanja splava. Po navedbah stranke je nadškof „ponovil nekaj pogostih retoričnih linij konservativnega nasprotovanja: da gre za ubijanje otrok, da smo medijsko zavedeni z idejo o varnem splavu in da je pravica do splava tista, ki nas ‘demografsko ogroža’“, so zapisali.
Posebej so poudarili okoliščine dogodka in njegovo simbolno težo. „Da je nadškof izkoristil odmeven medijski dogodek, ki mu je dala pomen tudi udeležba slovenskega političnega vrha, je natanko primer mešanja sekularnega in cerkvenega ter prekoračitve vloge, ki jo ima RKC v družbi,“ so navedli v Levici.
Stranka ob tem priznava pravico do osebnega prepričanja, a jo omejuje na zasebno sfero. „Vsakdo ima pravico do svojega mnenja in do tega, da živi v skladu s svojo moralo. Imajo jo tudi katoliki in branili bomo njihovo pravico do te izbire,“ so zapisali, vendar dodali, da je „družbena ureditev pravice do splava v celoti posvetno vprašanje“ in da od Cerkve pričakujejo, „da se ne vtika v pravico drugih državljanov, da živijo v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji“.
Svoboda izražanja kot širše ustavno vprašanje
Po splošno uveljavljenem razumevanju ustavnega reda se tu odpira širše vprašanje. Svoboda izražanja je v Sloveniji ustavno zagotovljena pravica, ki ne velja le za politične akterje in civilno družbo, temveč tudi za verske skupnosti in njihove predstavnike. Pridiga, četudi izrečena na javnem in medijsko izpostavljenem dogodku, predstavlja obliko vrednostnega govora, ki je del verske avtonomije.
Sekularna ureditev države pomeni ločenost cerkve in države pri izvrševanju oblasti, ne pa prepoved javnega izražanja moralnih stališč verskih institucij. Kritika vsebine takšnega govora je legitimna, zahteva po molku ali samoomejevanju pa odpira vprašanje, ali gre za poseg v svobodo izražanja na podlagi svetovnonazorske pripadnosti.
Trditev o “zaključenem” družbenem vprašanju
Trditev Levica, da je Slovenija „dedič socialistične tradicije, ki je bila pionir na področju emancipacije žensk“, pri tem pa naj bi bilo vprašanje splava dokončno „družbeno rešeno“, odpira več zgodovinskih in vrednotnih protislovij.
Slovenija ni nastala iz socializma, temveč je obstajala že dolgo pred njim – kot izrazito krščanska družba z globoko zakoreninjenim kulturnim, etičnim in civilizacijskim izročilom. Krščanstvo ni bilo zgolj vera, temveč temelj družbenih vrednot, odnosa do življenja, skupnosti in odgovornosti. To velja tako za obdobje pred socializmom kot tudi za čas socializma, ko kljub uradni ideologiji vera ni izginila, temveč je preživela prav zaradi ljudi.
Socialistična oblast ni prinesla svobode razprave, temveč jo je pogosto zadušila. Sklicevanje na socialistično dediščino kot na končni moralni argument zato zveni paradoksalno – zlasti v razpravi o svobodi izražanja in pluralnosti mnenj.
Posebej problematična je teza, da je vprašanje splava „zaključeno“ in da ga ni več dopustno odpirati, ker naj bi bilo politično rešeno leta 1991. Demokracija ne deluje po načelu enkrat za vselej zaprtih tem. Moralna vprašanja ne prenehajo obstajati z glasovanjem v parlamentu, temveč ostajajo predmet razmisleka, razprave in osebne vesti.
Nihče ne zahteva prepovedi splava. To ni bistvo razprave.
Nihče ne zahteva prepovedi splava. To ni bistvo razprave. Namen opozarjanja iz cerkvenih vrst verjetno ni zakonodajni pritisk, temveč etični opomin – da splav ni tehničen poseg ali administrativna pravica, temveč dejanje, ki se dotika življenja in smrti. O tem govoriti ni napad na ženske, temveč poziv k odgovornosti, sočutju in spoštovanju.
Nerojeni otroci niso statistika, niso breme in niso „problem“, ki bi ga bilo treba utišati z ideološkimi parolami. So življenje v nastajanju. In prav vprašanje odnosa do življenja – ne smrti – bo dolgoročno krojilo prihodnost družbe. Družbe, ki se vse bolj sooča z demografskim zlomom, staranjem prebivalstva in razkrojem solidarnosti.
Zahteva, da Cerkev o tem „molči“, ker naj bi „rušila družbeni konsenz“, v resnici pomeni zahtevo po svetovnonazorskem enoumju.To pa ni značilnost odprte, samozavestne demokracije, temveč znak strahu pred drugačnim pogledom – tudi takrat, ko prihaja s prižnice.
[Foto: Matija Sušnik/DZ]
