Leto 2026 bo na področju vesoljskih raziskav zaznamovano z več mednarodnimi projekti, ki segajo od ponovnega približevanja človeka Luni do poglobljenih znanstvenih raziskav Merkurja in izboljševanja planetarne obrambe. Vesoljske agencije iz ZDA, Evrope, Kitajske in Japonske napovedujejo misije, katerih cilj ni le tehnološki napredek, temveč tudi dolgoročna strateška prisotnost zunaj Zemljine orbite.
Osrednji dogodek prve polovice leta bo misija Artemis II, s katero se bodo astronavti po več desetletjih znova podali v bližino Lune. Štirje člani posadke, trije iz Združenih držav Amerike in eden iz Kanade, bodo v okviru večdnevnega poleta obkrožili Luno in preizkusili delovanje vesoljskega plovila Orion. Gre za ključen korak v programu, katerega dolgoročni cilj je vrnitev človeka na Lunino površje.
Po napovedih bo posadka preletela tudi oddaljeno stran Lune in se oddaljila več tisoč kilometrov od njenega površja. Namen odprave ni raziskovalni v klasičnem smislu, temveč preverjanje življenjskih sistemov, navigacije in varnosti v globokem vesolju, kar je nujna podlaga za prihodnje misije z neposrednim pristankom.
Kitajski poudarek na južnem polu
Veliko pozornosti bo v istem letu deležna tudi Kitajska, ki pripravlja misijo Chang’e 7. Ta bo usmerjena proti južnemu polu Lune, območju, ki zaradi stalno senčnih kraterjev velja za eno najzanimivejših točk z vidika prihodnje človeške prisotnosti. Cilj odprave je iskanje ledu, vode in drugih hlapnih snovi, ki bi lahko bistveno zmanjšale odvisnost lunarnih baz od oskrbe z Zemlje.
Posebnost misije bo uporaba manjšega raziskovalnega modula, ki bo sposoben premikanja med osvetljenimi in temnimi predeli površja, navaja Euronews. Po navedbah kitajskih predstavnikov bi morebitna potrditev zalog ledu pomenila pomembno tehnično in logistično prelomnico za daljše odprave v globlje dele Osončja.
Hkrati Peking poudarja tudi mednarodno razsežnost projekta, saj bo Chang’e 7 na krovu nosila znanstvene instrumente več držav in mednarodnih organizacij, kar kaže na ambicijo Kitajske, da se uveljavi kot osrednji akter v prihodnjem raziskovanju Lune.
Planetarna obramba in nadzor asteroidov
Jeseni 2026 bo v ospredju evropska misija, namenjena planetarni obrambi. Evropska vesoljska agencija bo nadaljevala raziskave asteroida Dimorfos, ki je bil leta 2022 tarča namernega trka vesoljskega plovila v okviru preizkusa tehnologije za spreminjanje tirnic nebesnih teles.
V okviru nadaljnje odprave bodo znanstveniki natančno izmerili posledice trka, velikost kraterja in spremembe v gibanju asteroida. Zbrani podatki bodo pomembni za oceno, kako učinkoviti so tovrstni posegi v primeru resnične grožnje Zemlji. Po pojasnilih agencije gre za dolgoročno vlaganje v varnost planeta, saj se razumevanje takšnih mehanizmov še vedno razvija.
Zemljina magnetna zaščita pod drobnogledom
V spomladanskih mesecih bo predvidoma izstreljena tudi misija SMILE, ki se bo osredotočila na preučevanje magnetosfere – zaščitnega ščita, ki Zemljo varuje pred sončnim vetrom. Vesoljsko plovilo bo iz visoke orbite spremljalo interakcije med Soncem in Zemljo ter zbiralo podatke v rentgenskem in ultravijoličnem spektru.
Raziskovalci pričakujejo, da bodo ti podatki pripomogli k boljšemu razumevanju vpliva sončne aktivnosti na satelite, komunikacijske sisteme in varnost astronavtov. Misija bo omogočila tudi dolgotrajna neprekinjena opazovanja, kar doslej ni bilo mogoče v takšnem obsegu.
Prvi vstop v orbito Merkurja
Posebno poglavje leta 2026 bo tudi vstop skupne evropsko-japonske misije BepiColombo v orbito Merkurja. Gre za planet, ki je zaradi bližine Sonca in zahtevnih razmer še vedno razmeroma slabo raziskan. Po večletnem potovanju in številnih preletih bo plovilo končno začelo sistematično zbirati podatke neposredno iz orbite.
Znanstveniki bodo preučevali magnetno okolje planeta, njegovo notranjo zgradbo ter površje, s ciljem izdelave celovitih kart in razumevanja njegovega nastanka. Po ocenah raziskovalcev bi lahko rezultati osvetlili tudi širšo zgodovino Osončja, saj Merkur predstavlja skrajni primer planetarnega razvoja v bližini zvezde.
Napovedane misije kažejo, da leto 2026 ne bo pomembno le z vidika posameznih znanstvenih dosežkov, temveč tudi kot del širšega tekmovanja in sodelovanja med največjimi vesoljskimi akterji, ki vse bolj sistematično utrjujejo svojo prisotnost zunaj Zemlje.
