Minister za delo Luka Mesec je napovedal predlog, ki odpira eno osrednjih gospodarsko-socialnih razprav v državi: minimalna plača naj bi po novem znašala 1000 evrov neto. Predlog je utemeljil na izračunu minimalnih življenjskih stroškov za leto 2025, ki jih po njegovih besedah pripravijo neodvisne institucije.
„Minimalna plača mora biti ob novih minimalnih življenjskih stroških določena v naslednjem pasu. Najnižja možna je 949 evrov, 20 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški, najvišja pa 1107 evrov, 40 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški. To je pas, znotraj katerega pa se seveda moramo pogovoriti v socialnem dialogu, kaj je ustrezna višina,“ je pojasnil.
Po podatkih, ki jih navaja, so minimalni življenjski stroški v zadnjih dveh letih opazno narasli. „Temeljna ugotovitev je, da so za 18 odstotkov višji, kot so bili leta 2022, takrat so znašali 667 evrov, danes znašajo 791 evrov,“ je dejal. Minimalna plača za samsko osebo trenutno znaša 930 evrov neto.
Minister Mesec poudarja tudi, da so bili dvigi minimalne plače v preteklosti deležni ostrih kritik, ki se po njegovem mnenju niso udejanjile. „Dvig minimalne plače ni povzročil brezposelnosti. Nasprotno, brezposelnost je v našem mandatu najnižja v zgodovini samostojne Slovenije,“ je izpostavil. Ob tem se sklicuje na gospodarsko rast in dohitevanje povprečne razvitosti Evropske unije.
Ekonomsko vprašanje, ki se mu minister izogne: razmerje med rastjo stroškov dela in produktivnostjo
Predlagani dvig minimalne plače odpira ključno vprašanje: ali slovensko gospodarstvo ob trenutnih razmerah tak dvig sploh prenese? Rast minimalne plače je sicer socialni ukrep, vendar ima neposredne posledice za stroške dela, konkurenčnost in celotno plačno strukturo. Pri tem se odpira dilema, ali je v času visoke obdavčitve dela, negotovih razmer na izvoznem trgu in rasti cen energentov mogoče vzdrževati dinamiko dvigov, ki prehitevajo rast produktivnosti.
Slovenija se uvršča med države s relativno visoko obremenitvijo dela. To pomeni, da vsak dvig neto izplačila v praksi pomeni precej višjo obveznost za delodajalca. Ko se minimalna plača dvigne, to ni le vprašanje 70 ali 100 evrov razlike za delavca – temveč pomemben strošek prispevkov, dohodnine in celotnega davčnega primeža.
V takšnih razmerah ministrski argument, da dvigi v preteklosti niso povzročili negativnih učinkov, ne pokrije dejstva, da se gospodarske okoliščine spreminjajo. Pred desetletjem so bili stroški dela nižji, podjetja pa so poslovala v drugačnem okvirju cen energentov, surovin in bruto dodane vrednosti.
Opozorila gospodarstva: pritisk na celotno plačno lestvico in tveganje izgube konkurenčnosti
Obrtno-podjetniška zbornica (OZS) je že pred predstavitvijo predloga poudarila, da bi minimalna plača v višini 1000 evrov neto presegla napovedano inflacijo in lahko povzročila resne posledice za del gospodarstva. Po njihovem opozorilu bi rast minimalne plače pospešila pritiske na stroške dela, energentov in surovin, ki se pri manjših podjetjih združujejo v kombinacijo, ki lahko hitro vpliva na njihovo finančno vzdržnost.
Posebej so izpostavili pojav tako imenovanega vertikalnega dviga plač. Če se minimalna plača dvigne na 1000 evrov neto, se delodajalci ne soočijo le s stroškom najnižje plačne postavke, temveč s pritiskom po sorazmernih dvigih ostalih plač. Razmerja med manj zahtevnimi delovnimi mesti in višje usposobljenimi kadri se namreč ne morejo porušiti čez noč. To pomeni, da bi podjetja morala dvigniti celotno plačno lestvico – in prav tu nastanejo težave, ki jih OZS opredeljuje kot ključno tveganje.
Širši gospodarski kontekst: vprašanje dolgoročne vzdržnosti
Dilema ni toliko v tem, ali si delavci zaslužijo višje plače – to je vprašanje socialnega standarda. Ključni vprašanji sta:
• ali gospodarstvo ustvarja dovolj dodane vrednosti, da tak dvig absorbira,
• ali bo dvig minimalne plače sprožil dodatne prilagoditve v podjetjih, kot so dvig cen, zmanjšanje števila zaposlenih, omejevanje investicij ali prenos stroškov na potrošnike.
Ekonomske analize pogosto opozarjajo, da hitra rast minimalne plače v času skromne rasti produktivnosti povečuje tveganje za konkurenčnost, predvsem v izvozno usmerjenih in nizko donosnih dejavnostih. Pritisk na stroške dela se lahko prelije v porast cen, kar dodatno obremenjuje potrošnike. Pri tem pa ministrstvo ne predstavi podatkov o tem, ali se produktivnost dviguje v enakem tempu kot minimalna plača.
Politična razsežnost razprave
Ker ministra konec tedna čaka interpelacija, se poraja vprašanje, ali časovnica predloga odpira tudi politično dimenzijo. Mesec sicer zanika, da gre za predvolilni ukrep, a hkrati izpostavlja, da je ukrep skladno z usmeritvijo stranke Levica. Po drugi strani gospodarstvo opozarja, da politični cilji ne morejo nadomestiti ekonomske analize, ki bi jasno pokazala, kakšen vpliv bi imel dvig minimalne plače na kratki in srednji rok.
Jedro kritičnega vprašanja
Minister kot dokaz, da negativnih učinkov ni bilo uporablja pretekle rezultate. Gospodarstvo, OZS in ekonomske analize medtem opozarjajo, da se razmere spreminjajo in da so razmerja med plačami, produktivnostjo ter stroški dela danes drugačna kot pred leti.
Ključno vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno: Ali Slovenija ustvarja dovolj visoko dodano vrednost, da lahko minimalna plača v višini 1000 evrov neto postane dolgoročno vzdržna, ne da bi ogrozila konkurenčnost in finančno stabilnost podjetij?
In prav tu bo socialni dialog imel največ dela.
[Foto: Bor Slana/STA/Vlada RS Flickr]
