Po odločitvi Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki je odpravilo pripor osumljenca v primeru tragične smrti moškega konec oktobra, sta se v skupni izjavi za javnost oglasila ministrica za pravosodje Andreja Kokalj in minister za notranje zadeve Branko Zlobko. Njuno sporočilo je umirjeno, formalno korektno in v celoti umeščeno v okvir varovanja neodvisnosti sodstva. Vendar prav ta poudarek odpira vprašanje, ali se politična izvršna oblast s sklicevanjem na pravno državo hkrati tudi umika razpravi o lastni odgovornosti.
Ministrica za pravosodje je uvodoma poudarila, da konkretnega primera ne more komentirati, saj gre za odprt postopek, ter spomnila, da so „odločitve o odreditvi ali odpravi pripora v izključni pristojnosti sodišč“. Takšna izjava je z vidika ustavne ureditve nesporna. Vendar kritiki opozarjajo, da javnost v tem primeru ne pričakuje poseganja v odločanje sodišča, temveč razlago, kako je mogoče, da pri tako hudem kaznivem dejanju pripor v relativno zgodnji fazi postopka ne zdrži sodnega preizkusa.
Ko ministrica pojasnjuje, da je ministrstvo zaprosilo državno tožilstvo za poročilo o stanju zadeve, hkrati pa dodaja, da „dodatni vsebinski ukrepi v konkretni zadevi niso možni“, se razprava hitro zapre. Pri tem je denimo treba opozoriti, da je pravosodno ministrstvo sicer omejeno v vplivu na posamične postopke, vendar ni omejeno pri odpiranju sistemskih vprašanj – denimo o učinkovitosti pregona, obremenjenosti tožilcev ali standardih utemeljevanja pripora v primerih nasilnih kaznivih dejanj.
Časovno omejen ukrep
Posebej izpostavljena je tudi razlaga, da pripor predstavlja „izjemen ukrep, ki mora biti časovno omejen, utemeljen s konkretnimi razlogi in sorazmeren“. S tem ministrica Kokalj ponavlja ustaljeno pravno doktrino, vendar hkrati posredno zmanjšuje težo javne skrbi. Neodgovorjeno, je denimo tudi vprašanje, ali so bili v predkazenskem in preiskovalnem postopku zbrani in predstavljeni dokazi na način, ki bi omogočil nadaljevanje pripora po zakonskih merilih.
Minister za notranje zadeve Branko Zlobko je poudaril, da je policija v predkazenskem postopku „svoje delo opravila zakonito in strokovno“. Tudi ta izjava je politično razumljiva, saj minister brani delovanje organa v svoji pristojnosti. S takšno oceno se razprava zaključi, še preden se sploh odpre. Če je policija delo opravila brezhibno, sodišče pa kljub temu ni več našlo pogojev za pripor, se logično postavlja vprašanje, kje v postopku je prišlo do razhajanja med pričakovanji in procesno realnostjo.
Minister je obenem dejal, da „moramo odločitve državnih inštitucij spoštovati“ in da „ne smemo dopustiti nikakršnih pritiskov“. Ta poziv k umiritvi razmer in spoštovanju institucij je v demokratični ureditvi legitimen. Vendar kritični glasovi opozarjajo, da razprava o odgovornosti ni enaka pritisku. Javna analiza postopkov in odločitev ni napad na pravno državo, temveč njen sestavni del.
Zanašanje na institucionalni red
Zlobkova izjava, da je „nedopustno, da bi zaradi te odločitve kdor koli začel z ravnanji, ki bi bila uperjena v smeri ustvarjanja obračunavanj, tudi političnih“, odpira še eno raven razprave. Del javnosti zato opozarja, da se pojem političnega obračunavanja v takih primerih pogosto uporablja zelo široko – tudi za označevanje legitimnih vprašanj o delovanju sistema. Posledica je občutek, da se vsak poskus kritične presoje hitro označi kot neprimeren ali škodljiv.
Skupni imenovalec izjav obeh ministrov je močno zanašanje na institucionalni red in postopkovno pravilnost. Prav v tem pa se kaže bistvo problema: javnost namreč zaradi zaznanega (ne)učinka vse pogosteje problematizira delovanje pravne države. Ko se ob najhujših kaznivih dejanjih odgovori zožijo na pojasnila o pristojnostih, rokih in izjemnosti pripora, se ustvarja vtis sistema, ki je formalno brezhiben, a človeško oddaljen. Pravo v takšnih trenutkih ne izgublja legitimnosti zaradi sodnih odločitev, temveč zaradi načina, kako jih država pojasnjuje – ali pa jih sploh ne.
Tragedija v Novem mestu zato ni zgolj kazenski primer, temveč ogledalo širšega razmerja med državo in državljani. Medtem ko izvršna oblast poziva k umiritvi in spoštovanju institucij, v ozadju ostaja tiho vprašanje, ali se je sistem sposoben tudi samorefleksije. Zaupanje namreč ne nastaja iz ponavljanja načel, temveč iz občutka, da nekdo prevzame odgovornost za celoto – tudi takrat, ko je formalno nihče nima.
Foto: MNZ
