Vprašanje, ki se prej ali slej odpre v skoraj vsakem gospodinjstvu z dojenčkom, je presenetljivo univerzalno: ali moški ponoči res ne slišijo dojenčkovega joka – ali pa se preprosto obrnejo na drugo stran in spijo naprej? Tema je hkrati zabavna, rahlo provokativna in tudi presenetljivo znanstvena. Odgovor namreč ni črno-bel, temveč razkriva zanimive razlike med spoloma, hormoni in – roko na srce – tudi naučenimi vlogami.
Veliko žensk poroča o podobni izkušnji: že najmanjše stokanje iz otroške sobe jih prebudi v sekundi, še preden jok sploh postane glasen. Tudi ženske, ki še nimajo otrok, pogosto priznajo, da jih dojenčkov jok vznemiri, jim vzbudi nemir ali celo telesni odziv. Srčni utrip se pospeši, pozornost se izostri, spanec izgine.
Raziskave kažejo, da to ni naključje. Ženski možgani so praviloma bolj občutljivi na visoke frekvence, kamor sodi tudi dojenčkov jok. Poleg tega imajo ženske izrazitejšo aktivacijo delov možganov, povezanih z empatijo, skrbjo in zaznavanjem čustvene stiske. Skratka: jok ne ostane zgolj zvok, temveč postane signal.
Materinski nagon – tudi brez materinstva
Pogosta zmota je, da se ženska na otrokov jok odziva šele, ko postane mati. V resnici študije kažejo, da se močan odziv pojavi že veliko prej, neodvisno od tega, ali ima ženska otroke ali ne. Gre za kombinacijo biologije in evolucije.
Hormoni, kot sta oksitocin in estrogen, igrajo pomembno vlogo pri zaznavanju in interpretaciji otroškega joka. Oksitocin, pogosto imenovan tudi hormon povezanosti, povečuje občutljivost za potrebe drugih. Zato ni presenetljivo, da ženske pogosteje zaznajo jok kot klic na pomoč – ne kot moteč zvok, ampak kot nekaj, kar zahteva odziv.
Kaj pa moški – globok spanec ali drugačna zaznava?
Pri moških je slika nekoliko drugačna. Povprečno imajo trši spanec, zlasti v fazah globokega spanja, ko zunanji dražljaji težje prodrejo do zavesti. Poleg tega moški možgani pogosto manj burno reagirajo na dojenčkov jok, vsaj v zgodnjih fazah starševstva.
To pa še ne pomeni, da moški jok ignorirajo namenoma. Njihov slušni sistem in možganski odziv sta pogosto manj naravnana na tovrstne zvoke. Razlika ni v tem, da jim ne bi bilo mar, temveč v tem, kako hitro in močno možgani zaznajo alarm.
Zanimivo pa je, da se pri moških, ki aktivno sodelujejo pri negi dojenčka, sčasoma spremeni tudi možganska aktivnost. Več ko je stika, več ko je nočnih vstajanj, bolj se poveča občutljivost na otrokov jok. Biologija se, kot kaže, rada prilagaja praksi.
Pretvarjanje ali navada?
Vprašanje, ali se moški včasih “delajo, da ne slišijo”, je zato bolj stvar dinamike v paru kot znanosti. Če ena oseba vedno prva vstane, se lahko druga – povsem nezavedno – nauči spati naprej. Možgani namreč hitro ugotovijo, kdaj ni treba reagirati.
Tu pride v ospredje pogovor. Veliko parov ugotovi, da se razlike zmanjšajo, ko se odgovornost zavestno razdeli. Ko oba vesta, da sta “na vrsti”, tudi spanec ni več tako neprebojen.
Zakaj vas jok zmoti, tudi če ni vaš otrok
Ste se kdaj vprašali, zakaj vas jok tujega dojenčka v trgovini spravi iz tira? Razlog je podoben. Človeški možgani so programirani tako, da otroški jok zaznajo kot nujen signal, ne glede na sorodstveno vez. Pri ženskah je ta odziv pogosto močnejši, a tudi moški ga lahko razvijejo – z izkušnjami in bližino.
Razlike, ki niso izgovor, ampak razlaga
Razlike med moškimi in ženskami pri zaznavanju dojenčkovega joka so resnične, a niso opravičilo za neenakomerno porazdeljeno skrb. So pa koristen vpogled, zakaj se v isti situaciji odzivamo različno.
Namesto očitkov pogosto pomaga razumevanje: nekdo se zbudi ob šepetu, drugi potrebuje glasen jok. Ključno pa je, da se oba zavedata, da otrokov jok ni preizkus potrpežljivosti, temveč klic po varnosti. In ta klic, prej ali slej, sliši vsak – le na svoj način.
Foto: Pexels
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
