Napadi na ključne energetske objekte na Bližnjem vzhodu se stopnjujejo, vojna pa vstopa v četrti teden brez vidnega izhoda. Iran je v petek z droni zadel kuvajtsko rafinerijo Mina Al-Ahmadi, Izrael pa je v Teheranu ubil visokega predstavnika iranske revolucionarne garde. Sočasno se pritisk na svetovni energetski trg stopnjuje do točke, ki jo analitiki opisujejo kot najresnejši šok v zadnjih desetletjih.
Napad na kuvajtsko rafinerijo je povzročil požare na več proizvodnih enotah, kar dodatno omejuje že tako okrnjeno dobavo nafte iz regije. Hkrati izraelski napadi na iranske energetske objekte in infrastrukturo ter iranski povračilni udari ustvarjajo spiralo, ki neposredno vpliva na globalno oskrbo z energijo.
Cene nafte so po silovitem skoku nekoliko popustile, a ostajajo visoko – referenčna nafta Brent se giblje okoli 108 dolarjev za sod. Trgi medtem vse bolj upoštevajo scenarij dolgotrajne motnje, ne zgolj kratkoročnega šoka.
Energetski udar brez hitrega okrevanja
Po ocenah je iz svetovnega trga izginilo približno 12 milijonov sodčkov nafte na dan, kar predstavlja okoli 12 odstotkov globalnega povpraševanja. Gre za količino, ki je logistično in proizvodno skoraj nemogoče hitro nadomestiti.
Razmere dodatno zapleta dejansko zaprtje Hormuške ožine, skozi katero poteka približno petina svetovnega pretoka nafte in utekočinjenega zemeljskega plina. Tudi če bi se spopadi kmalu umirili, posledice ne bodo kratkoročne – obnova tokov bi lahko trajala več mesecev.
Napadi niso omejeni le na Iran. Tarča so postali tudi objekti in investicije v širši regiji, kar pomeni, da se tveganje preliva čez meje in ogroža stabilnost celotnega Perzijskega zaliva.
„Brez ZDA je NATO papirnati tiger. Niso se želeli pridružiti boju za zaustavitev Irana z jedrskim orožjem. Zdaj, ko je ta boj vojaško dobičen in je zanje zelo malo nevarnosti, se pritožujejo nad visokimi cenami nafte, ki so jih prisiljeni plačevati, vendar ne želijo pomagati pri odprtju Hormuške ožine – preprostega vojaškega manevra, ki je edini razlog za visoke cene nafte. Tako enostavno jim je to storiti, s tako malo tveganja. Strahopetci, in spomnili se bomo,“ je zapisal Donald Trump
Prazniki v senci vojne, diplomacija brez učinka
Konflikt poteka v času pomembnih verskih praznikov – muslimanski svet zaključuje ramadan z Eid al-Fitrom, Iran pa praznuje perzijsko novo leto Navruz. Kljub simboliki trenutka ni znakov umirjanja.
ZDA pritiskajo na zaveznike, naj pomagajo zaščititi pomorske poti, vendar evropske države jasno pogojujejo sodelovanje s prekinitvijo spopadov. V skupnih izjavah poudarjajo predvsem potrebo po deeskalaciji in spoštovanju mednarodnega prava, brez pripravljenosti na neposredno vojaško vpletenost.
Rakete, sirene in razhajanja med zavezniki
Na terenu se nasilje nadaljuje. V Izraelu so se znova oglasile sirene za zračni napad, medtem ko je Iran izstrelil nov val raket. Po podatkih reševalnih služb je vsaj ena izmed raket nosila kasetno bojno glavo.
Izrael medtem nadaljuje ciljno usmerjene napade na iranske vojaške in vladne strukture. Med ubitimi je tudi visoki predstavnik odnosov z javnostmi pri revolucionarni gardi, kar potrjuje strategijo neposrednega pritiska na iransko vodstvo.
V ozadju pa postajajo vse bolj očitna razhajanja med Izraelom in ZDA. Medtem ko Izrael poudarja cilj destabilizacije iranskega vodstva, Washington javno izpostavlja uničenje vojaških zmogljivosti – predvsem balističnih raket in mornarice.
Možna širitev konflikta in pritisk na politiko
Na mizi so tudi scenariji dodatne eskalacije. V Washingtonu razmišljajo o napotitvi več tisoč vojakov na Bližnji vzhod, vključno z možnostjo operacij na iranskem ozemlju ali ključnih energetskih točkah. Predsednik Donald Trump teh načrtov ni potrdil, je pa poudaril, da bodo ZDA „storile vse, kar bo potrebno“.
Vojna že povzroča tudi politične posledice. Naraščajoče cene goriv v ZDA pritiskajo na domače volivce, konflikt pa ostaja nepriljubljen, zlasti ob možnostih kopenskih operacij.
Na regionalni ravni se tveganje širi tudi na ključne izvozne točke, kot je savdsko pristanišče Yanbu, kar kaže, da konflikt presega meje Irana in Izraela.
V ozadju vsega pa ostaja dejstvo, da energetski šok ne bo kratkotrajen – posledice napadov, zaprtih poti in uničene infrastrukture se bodo na globalnem trgu čutile še mesece ali celo leta.
