Ministrstvo za delo pripravlja nov izračun minimalnih življenjskih stroškov – podatka, ki je eden ključnih temeljev slovenske plačne in socialne politike. Na prvi pogled gre za rutinski administrativni postopek, ki ga zakon predvideva vsakih šest let. V praksi pa je to odločitev, ki bi lahko bistveno preoblikovala stroške dela, obveznosti delodajalcev in izdatke javnih financ. In ko podjetja opozarjajo na naraščajoče stroške, pomanjkanje delovne sile in izgubljanje konkurenčnosti, se tako odpira vprašanje, ali država sledi pametni gospodarski politiki ali predvsem interesom sindikatov.
Nazadnje je bil izračun minimalnih življenjskih stroškov opravljen leta 2022, ko je znašal 669,83 evra. Nova številka bo skoraj zagotovo višja, saj so se cene življenjskih potrebščin od takrat občutno dvignile. A v trenutnem političnem in gospodarskem okolju bi lahko ta izračun postal več kot zgolj tehnični podatek. Postal bi lahko osnovni mehanizem za sprožitev novega dviga minimalne plače – in to na način, ki bi ga ministrstvo lahko politično uokvirilo kot nevtralno, zgolj metodološko nujnost.
Sindikati pritiskajo že mesece. Ne skrivajo, da si želijo bolj pogostega izračuna minimalnih življenjskih stroškov, po možnosti vsako leto. Njihova strategija je jasna: če novi izračun ne bo pripravljen pravočasno, bodo zahtevali dvig minimalne plače do zgornje zakonske meje – 40 odstotkov nad življenjskimi stroški.
Trenutno je minimalna plača 32,8 odstotka nad njimi, kar pomeni, da bi ob izkoristku maksimalnega razpona lahko prišlo do izjemno visokega skoka. Takšen dvig ne bi sledil niti inflaciji niti produktivnosti, temveč preprosto političnemu pritisku in matematični formuli.
Nejasnosti
Ministrstvo do zdaj ni niti potrdilo niti zanikalo, ali je novi izračun že v pripravi. Po neuradnih informacijah STA, naj bi ga pripravljal Inštitut za ekonomska raziskovanja. To odpira še eno vprašanje: kdo bo oblikoval metodologijo, ki določa prihodnje plačne obveznosti celotne države?
Ker minimalni življenjski stroški niso objektivni podatek, temveč rezultat številnih metodoloških odločitev, je njihov izračun lahko izjemno občutljiv na politične pritiske. Če bo novi izračun bistveno višji, bo to ustvarilo vtis, da se pod krinko stroke uvaja politični dvig minimalne plače.
Gospodarske posledice in tveganja za konkurenčnost
Gospodarstvo medtem opozarja, da minimalna plača že zdaj raste hitreje od produktivnosti. V zadnjih letih je bila rast minimalne plače med najvišjimi v EU, Slovenija pa se je približala vrhu po razmerju med minimalno in povprečno plačo. To pomeni plačno kompresijo in izginjanje razlike med zahtevnim in enostavnim delom. Če bo država minimalno plačo še naprej dvigovala brez obvezne povezave s produktivnostjo, se lahko zgodi, da bodo panoge s nižjo dodano vrednostjo preprosto začele izginjati ali seliti proizvodnjo drugam.
Pri tem ne gre zanemariti niti vpliva na javne finance. Minimalni življenjski stroški neposredno določajo višino socialnih transferjev – denarne socialne pomoči, izredne socialne pomoči, varstvenega dodatka, pogrebnine, posmrtnine. Posredno vplivajo tudi na zagotovljeno pokojnino in vse urne postavke za študentsko in upokojensko delo.
Slednje pomeni, da višji izračun ne obremeni le delodajalcev, temveč celotno državo. V obdobju visokih obrestnih mer in proračunskih primanjkljajev bi moral biti fiskalni učinek ena ključnih točk razprave, a se o tem presenetljivo malo govori.
Kaj čaka Slovenijo?
Na politični ravni je jasno, da bo nova osnova za minimalno plačo postala predmet ostrega spora. Sindikati bodo zahtevali višjo plačo kot odgovor na rast življenjskih stroškov, medtem ko bo gospodarstvo trdilo, da Slovenija že zdaj izgublja korak v konkurenčnosti. Pri tem ostaja nerešeno vprašanje: zakaj se država izogiba razmisleku o sistemski razbremenitvi dela, ki bi povečala neto plače brez dodatne obremenitve delodajalcev?
Če bo novi izračun minimalnih življenjskih stroškov res prinesel občutnejšo rast minimalne plače, bo to eden najpomembnejših ukrepov plačne politike zadnjih let. Brez jasne ekonomske strategije pa lahko takšen ukrep poglobi težave, ki jih gospodarstvo že občuti – od kadrovskega pomanjkanja do stroškovne neučinkovitosti in nezmožnosti tekmovanja z državami, ki se niso odločile za tako intenzivno regulacijo plač.
Foto: Pixabay
