Raziskovalci z Univerze v Kaliforniji v Irvinu in Nasinega laboratorija za reaktivni pogon (JPL) poročajo o intenzivnem taljenju pod antarktičnimi ledenimi policami. Odkriti so bili nevihtni vzorci oceanskega kroženja, ki povzročajo agresivno taljenje ledu in bi lahko bistveno vplivali na dvig globalne morske gladine.
Rezultati so objavljeni v reviji Nature Geoscience. Avtorji poudarjajo, da gre za prvo študijo, ki oceansko povzročeno taljenje meri na časovni skali le nekaj dni. Tako so lahko „aktivnost oceanskih neviht“ primerjali z intenzivnim taljenjem ledenikov Thwaites in Pine Island v zalivu Amundsen v zahodni Antarktiki, so pojasnili.
Raziskovalci so uporabili podnebne simulacije in privezana opazovalna orodja. Z njimi so pridobili slike submezoskopskih pojavov premera od 1 do 10 kilometrov, z ločljivostjo 200 metrov. Gre za zelo majhna območja v kontekstu prostranega oceana in ogromnih ledenih polic.
Glavni avtor Mattia Poinelli, podoktorski raziskovalec na UC Irvine in sodelavec NASA JPL, je dejal, da se ti procesi obnašajo podobno kot vremenske nevihte v atmosferi. „Na enak način kot orkani ogrožajo obale, se submezoskopske značilnosti širijo proti ledenim policam in povzročajo znatno škodo,“ je povedal.
Submezoskopi omogočajo vdor tople vode v votline pod ledenimi ploščami. Zaradi tega „jih tali od spodaj“, je poudaril. V Amundsenovem zalivu so ti procesi prisotni vse leto in „predstavljajo ključni dejavnik taljenja podmornic“, je dodal.
Poinelli je opozoril na opazno povratno zanko: večje taljenje povzroča dodatno turbulenco v oceanih, ta pa še povečuje taljenje ledenih polic. „Submezoskopska aktivnost znotraj ledene votline je tako vzrok kot posledica taljenja podmornic,“ je pojasnil. „Taljenje ustvarja nestabilne fronte taline, ki okrepijo te nevihtne oceanske značilnosti.“
Hitre spremembe z velikimi posledicami
Študija kaže, da lahko ti visokofrekvenčni procesi predstavljajo okoli petino celotnih nihanj taljenja v sezonskem ciklu. Med skrajnimi dogodki se lahko taljenje poveča za trikrat v nekaj urah.
Numerični rezultati so se ujemali z opazovanji z merilnih naprav v bližini. Zbrani podatki kažejo pogoste dogodke nenadnega segrevanja in povišane slanosti v globinah – v enakih velikostnih in časovnih okvirih kot opisani ekstremni dogodki taljenja.
„Območje med ledenima policama Crosson in Thwaites je vroča točka v submezoskopskem merilu,“ je opozoril Poinelli. Plitvo morsko dno in plavajoči jezik ledene police Thwaites povečujeta aktivnost, zato je regija „še posebej ranljiva“, je navedel.
Navzgor proti globalnemu morju
Zahodnoantarktični ledeni pokrov velja za enega ključnih dejavnikov prihodnjega dviga morij. Po trenutnih ocenah bi se v primeru njegove destabilizacije morska gladina lahko dvignila tudi za 3 metre.
Raziskovalci pravijo, da bi v toplejših prihodnjih scenarijih pogostejše poline ter manj ledu na površini lahko omogočili še večjo razširjenost teh energijskih front. To bi vplivalo na stabilnost ledenih polic in pospešilo dvig svetovne morske gladine.
Eric Rignot, profesor na UC Irvine, je izpostavil dodatne potrebe raziskav. „Ta študija poudarja nujo financiranja in razvoja boljših orodij za opazovanje,“ je dejal. Pri tem je omenil napredne oceanske robote, ki bi lahko merili dogajanje pod ledenimi policami in dinamiko taljenja.
Poinellijevo delo sta podprla tudi raziskovalca Lia Siegelman z oceanografskega inštituta Scripps ter Yoshihiro Nakayama z Dartmoutha.
„Te ugotovitve kažejo, da so drobne oceanske značilnosti med glavnimi dejavniki izgube ledu,“ je še poudaril Poinelli. „To zahteva vključitev kratkoročnih, vremenu podobnih procesov v prihodnje podnebne modele, da bodo napovedi dviga morske gladine natančnejše.“
Foto: Pexels
