Obglavljen Tito v Velenju: storilcu grozi do 8 let zapora, občina napoveduje obnovo iz javnega denarja

Primer obglavitve kipa Josipa Broza Tita v Velenju, ki je v nekaj dneh prerasel iz nočnega incidenta v državno razpravo, je znova odprl vprašanja o tem, kako Slovenija razume svojo zgodovinsko dediščino in kako institucije ravnajo, ko se kulturni predmet prepleta s političnim simbolom. Policija dejanje obravnava kot kaznivo poškodovanje ali uničenje stvari posebnega kulturnega pomena, za kar zakon predvideva visoke zaporne kazni: do 5 let, v primeru večje škode ali spomenika izjemnega pomena pa do 8 let.

Osumljeni 49-letnik iz Velenja je dejanje priznal. Policisti so ga ustavili le nekaj minut po prijavi občana, ki je opazil nalaganje kovinskega predmeta v vozilo. V prtljažniku so našli bronasto glavo skulpture, na avtomobilu pa sta bili nameščeni tudi dve različni tuji registrski tablici. Policijska preiskava še poteka, po zbranih obvestilih bo sledila kazenska ovadba.

Na velenjski občini dejanje obravnavajo kot napad na kulturno in zgodovinsko dediščino mesta. Župan je napovedal, da bo občina terjala materialno odgovornost in poskrbela za obnovo skulpture, čeprav višina škode še ni ocenjena. To pomeni, da bo del stroškov verjetno bremenil javni proračun, kar odpira vprašanje odgovornega upravljanja z mestno infrastrukturo in varovanja objektov, ki jih občina razume kot del identitete lokalnega okolja.

Miro Pačnik po odstranitvi glave s Titovega kipa: „Velenje si zasluži simbole, ki združujejo“

See more

Simbol, dediščina ali ostanek režima?

Ob vsem se ponavljajo trije poudarki. Prvič, da kip ni nevtralni kulturni predmet, temveč simbol nekdanjega totalitarnega režima. Drugič, da je status kulturne dediščine v takšnih primerih pogosto odraz političnih odločitev preteklosti, ne pa nujno strokovne presoje. In tretjič, da se ob incidentu znova pokaže vrzel med stališčem institucij, ki kip branijo kot dediščino, in delom javnosti, ki v njem vidi predvsem simbol represije.

Del ljudi dejanje razume kot izraz nezadovoljstva nad tem, da so nekateri simboli preteklosti še vedno postavljeni na vidnih mestih. Drugi opozarjajo, da odstranjevanje spomenikov po lastni presoji posameznika ni način urejanja javnega prostora v demokratični družbi. Kritični pa poudarjajo potrebo po jasnem, institucionalnem postopku presojanja, ali spomenik predstavlja kulturno vrednost ali ostanek politične simbolike, ki v sodobnem javnem prostoru nima več enotnega pomena.

Odgovornost institucij in vprašanje upravljanja z dediščino

Primer v Velenju razkriva sistemsko vprašanje: ali merila za zaščito dediščine dosledno odražajo strokovne kriterije, ali pa se ohranitev nekaterih simbolov opira na zgodovinsko in politično kontinuiteto, ki je ne spremljajo jasni standardi. Kadar gre za objekte, ki imajo za del prebivalstva zgodovinski pomen, za druge pa predstavljajo spomin na represijo, bi morale institucije, tako lokalne kot državne, zagotoviti pregledne postopke odločanja in vključiti širšo javnost v razpravo.

V praksi se pogosto pokaže, da občine hitro reagirajo na vandalizem, manj pa se posvetijo vprašanju, ali je obstoječa simbolika skladna s sodobnimi vrednotami in ali so objekti, ki jih ščitijo kot kulturno pomembne, res deležni enakovredne stroke in demokratične presoje. Obnova poškodovanega spomenika bo ponovno financirana iz javnih sredstev, kar dodatno poudarja vprašanje uravnoteženosti: ali se odgovorno presoja, v kaj vlagamo in zakaj.

Med zakonom, političnim sporom in realnostjo javnega prostora

Z vidika kazenskega pregona je položaj jasen: uničenje zaščitenega objekta je kaznivo dejanje, za katerega so zagrožene visoke kazni. Toda razprava presega pravni okvir. Incident je pokazal, da Slovenija v javnem prostoru še vedno ni zaključila obravnave simbolov iz obdobja enopartijskega režima.

Pri tem ne gre le za ideološko vprašanje, temveč tudi za upravljanje skupnega prostora, za odgovorno porabo javnega denarja in za to, ali institucije svoje odločitve utemeljujejo s strokovnimi merili ali zgodovinsko in politično pristranostjo.

Primer iz Velenja zato ni pomemben le zaradi kazenskega postopka ali samega dejanja, temveč tudi zato, ker razkrije, kako hitro lahko ob simbolno občutljivih objektih trčijo pravni standardi, zgodovinske interpretacije in občutek ljudi, da javni prostor ne odraža dovolj jasno vrednot sodobne demokratične skupnosti.

Miha D. Kovač

Foto: MO Velenje