Papež Leon XIV. je v prvem novoletnem nagovoru diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu ostro posegel v razpravo o stanju sveta, mednarodnih odnosih in vrednotah Zahoda. Govor, ki so ga veleposlaniki iz več kot 180 držav poslušali z opaznim nelagodjem, je zaznamoval neposreden in ponekod neobičajno trd jezik, kar so številni diplomati razumeli kot jasen signal novega sloga prvega ameriškega papeža.
Napetost se je čutila že ob začetku. Leon XIV. je v vatikansko dvorano za blagoslove vstopil z večminutno zamudo, kar je dodatno stopnjevalo pričakovanja. Po politično burnih tednih, v katerih so Združene države Amerike sprejemale odmevne zunanjepolitične poteze, so številni čakali, ali in kako se bo papež dotaknil ravnanj svoje domovine. Njegov govor se je razvil v obsežno razmišljanje o globalni politiki, družbenih napetostih in etičnih dilemah sodobnega sveta.
V delu, posvečenem migracijam, je papež brez zadržkov pozval k solidarnosti z ljudmi, ki zaradi vojn, revščine in političnega nasilja zapuščajo svoje domove. Po njegovih besedah bogate države nosijo posebno odgovornost, da ne zapirajo vrat tistim, ki iščejo zaščito. Takšen poudarek so številni razumeli kot posredno kritiko restriktivnejših migracijskih politik, ki se uveljavljajo v nekaterih zahodnih državah.
Podobno neposreden je bil pri omembi razmer v Venezueli. Leon XIV. je poudaril potrebo po „spoštovanju volje venezuelskega ljudstva“ ter po varovanju človekovih in državljanskih pravic vseh prebivalcev države. Čeprav ni izrecno omenil konkretnih zunanjih posegov, je bilo iz njegovega nagovora razbrati poziv k zadržanosti in spoštovanju demokratičnih načel.
Kritika Zahoda in “orwellovski jezik”
Osrednji in najbolj odmeven del govora je bil namenjen širši kritiki mednarodnega reda in politične kulture Zahoda. Papež je opozoril na postopno razkrajanje multilateralnega sistema in naraščanje logike moči v mednarodnih odnosih. „Diplomacijo dialoga in iskanja soglasja vse pogosteje nadomešča diplomacija moči posameznih držav ali zavezništev. Vojna je spet postala modna in z njo se širi sovražno razpoloženje,“ je dejal.
Posebej ostro je spregovoril o razmerah v zahodnih družbah, kjer po njegovem mnenju kljub uradnemu poudarjanju svobode, pluralizma in demokracije prihaja do omejevanja svobode izražanja in vesti. Opozoril je na pojav novega jezika, ki ga je opisal kot „orwellovskega“, saj naj bi pod krinko vključevanja izključeval vse, ki se ne ujemajo z določenimi ideološkimi okviri. „Na Zahodu se prostor za resnično svobodo izražanja vse bolj oži,“ je dejal in dodal, da so pod vprašaj postavljene celo temeljne pravice v državah, ki se rade predstavljajo kot zgled demokracije.
Papež se je dotaknil tudi vprašanj, kjer je bil izrazito konservativen. Ponovil je „kategorično obsodbo“ državne podpore splavu ter ostro kritiziral legalizacijo evtanazije. Po njegovih besedah gre za družbene modele, ki spodkopavajo razumevanje človekovega dostojanstva in tradicionalne zakonske zveze moškega in ženske.
Hkrati pa je v govoru zazvenelo tudi nekaj poudarkov, ki bi jih lahko razumeli kot naklonjene stališčem dela političnega Zahoda. Združenim narodom je svetoval, naj se manj posvečajo širjenju ideoloških konceptov in se znova osredotočijo na svojo temeljno vlogo mirovnega posrednika.
V osmih mesecih pontifikata je bil to eden njegovih ideološko najostrejših nastopov. Govor je bil diplomatskemu zboru posredovan tudi v pisni obliki, veleposlaniki pa ga bodo v prihodnjih dneh analizirali in komentirali v poročilih svojim vladam. Zato je pričakovati, da bo njegov pomen v svetovnih prestolnicah še predmet poglobljenih razprav.
