Včasih otroci ne znajo natančno povedati, kaj jih boli. A njihova tišina, pogledi in kratki stavki pogosto povedo več kot tisoč besed. Eden izmed njih je tisti, ki staršem stisne srce: „Nimam nikogar, s komer bi se igral.“ Ta stavek ni le žalosten trenutek otroške otožnosti – je klic po bližini, po povezanosti in po občutku, da pripadajo.
Današnji otroci odraščajo v času, ko je svet poln možnosti – a tudi poln osamljenosti. Starši hitimo, urniki so zasičeni, igre na prostem vse manj, prijateljstva pa se pogosto merijo v „sledilcih“ in ne v skupno preživetih popoldnevih. Ko otrok izreče, da nima nikogar, to ni samo opažanje trenutnega stanja, temveč pogosto odsev širše resničnosti: manj stika, manj časa in manj pristnih odnosov.
Otrok ne hrepeni po popolnih igračah ali dragih izletih – hrepeni po času, pozornosti in bližini. Ko teh ni, se počuti sam, tudi če je obkrožen z ljudmi.
Osamljen otrok ni nujno tisti, ki sedi sam v kotu. Včasih so to otroci, ki se smejijo, se trudijo biti všečni in ves čas želijo pozornost. Njihova osamljenost se skriva za pretirano prilagodljivostjo, željo, da bi bili sprejeti, ali za tihimi vprašanji: „Se lahko igram s tabo?“
Tak otrok potrebuje več kot igro – potrebuje občutek varnosti. Potrebuje vedeti, da je nekdo tam zanj, ne le fizično, ampak tudi čustveno. Starši pogosto mislimo, da otroci ne zaznajo naše odsotnosti, a resnica je, da jo čutijo bolj kot kdorkoli drug.
Moč majhnih dejanj
Dobra novica je, da je protiutež otroški osamljenosti pogosto zelo preprosta. Petnajst minut iskrene pozornosti na dan, brez telefona, brez hitenja, brez „samo še to opravim“, lahko spremeni otrokov dan. Skupno branje, sprehod, kuhanje ali igra s kartami – vse to otroku sporoča: „Zanimiv si mi. Rad sem s tabo.“
Tudi družinska toplina igra izjemno vlogo. Otroci, ki doma čutijo ljubezen, lažje gradijo prijateljstva zunaj. Ko se počutijo varni, si upajo pristopiti k drugim, se vključiti v igro in izraziti sebe.
Kaj lahko naredimo kot starši
Če otrok večkrat omeni, da nima prijateljev, ga ne prekinjajte z „Ah, saj jih boš našel“ ali „Ne skrbi, bo minilo“. Poskusite razumeti, kako se počuti. Postavljajte nežna vprašanja, kot so: „Kdo ti je danes delal družbo?“ ali „Kaj bi si želel početi s prijatelji?“ S tem mu pomagate poimenovati čustva in najti načine, da se ponovno poveže.
Starši lahko pomagajo tudi s tem, da otroku omogočijo priložnosti za druženje – obisk igrišča, tečaj, tabor ali igro z vrstniki doma. Pomembno je, da se ne vmešavate preveč, temveč otroku pomagate postopno graditi samozavest pri navezovanju stikov.
V resnici otroci ne iščejo popolnih odgovorov, ampak občutek, da niso sami. Ko otrok reče, da nima nikogar, s komer bi se igral, ne išče le družbe – išče potrditev, da je viden in ljubljen.
V svetu, kjer je toliko glasov, ekranov in obveznosti, je morda največje darilo, ki ga lahko damo otroku, prav to: biti z njim, gledati ga v oči in mu pokazati, da je pomemben. Včasih ena iskrena ura bližine pomeni več kot sto spodbudnih besed.
Ker na koncu ni pomembno, koliko igrač ima otrok, temveč koliko časa ima z nami. In v tem času – ko nas zares ima ob sebi – osamljenost počasi izgine.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
