Razlike med posameznimi alpskimi smučišči postajajo iz leta v leto izrazitejše. Medtem ko nekatera še vedno brez večjih težav odpirajo sezono že zgodaj pozimi, se druga vse pogosteje soočajo z vprašanjem, ali bo naravnih pogojev za smučanje sploh še dovolj. Ključni dejavnik pri tem je nadmorska višina – in premik ničelne temperaturne meje.
Podatkovna analiza, ki jo je pripravil BR Data na podlagi podnebnih projekcij Tehnološkega inštituta Karlsruhe, kaže, da se povprečna zimska ničelna meja v Alpah dolgoročno pomika navzgor. V obdobju med letoma 1961 in 1990 je bila pri približno 1100 metrih, ob segrevanju za 2 stopinji bi se dvignila na okoli 1500 metrov, pri 3 stopinjah pa na približno 1700 metrov nadmorske višine, sklicujoč se na analizo navaja Tagesschau. Po ocenah Združenih narodov bi se ob trenutnih emisijskih trendih svet do konca stoletja segrel za približno 2,8 stopinje.
Visokogorska smučišča v prednosti
V praksi to pomeni, da imajo visokogorska smučišča bistveno boljše izhodišče. V krajih, kjer proge segajo nad 3000 metrov, so nizke temperature tudi pozimi še vedno dovolj stabilne, da omogočajo zgodnje zasneževanje in daljšo sezono. Upravljavci takšnih središč poudarjajo, da prav višina predstavlja njihovo glavno konkurenčno prednost, ki bo v prihodnjih desetletjih še pomembnejša.
Drugačna slika se kaže pri nižje ležečih smučiščih. Analiza navaja, da bi se ob segrevanju za 3 stopinje v Avstriji približno polovica smučišč znašla pod povprečno zimsko ničelno mejo, v Nemčiji pa bi nad to mejo dolgoročno ostal le še manjši del smučarskih območij. To pomeni večjo odvisnost od umetnega zasneževanja in večje tveganje za prekinjene ali skrajšane sezone.
Umetni sneg kot nuja, ne več izbira
Umetno zasneževanje je že danes na številnih območjih ključni pogoj za obratovanje. Strokovnjaki opozarjajo, da za učinkovito proizvodnjo snega niso potrebne dolgotrajne zime, temveč predvsem dovolj hladne noči ali dnevi v pravem trenutku. Vendar takšna proizvodnja zahteva veliko energije in vode, hkrati pa ni vedno zagotovljena.
Po ocenah upravljavcev smučišč je za stabilno poslovanje potrebnih povprečno okoli 100 kakovostnih smučarskih dni na sezono. Če odpove božično-novoletno obdobje, se sezona praviloma težko finančno izide. Prav zato številna smučišča hladne valove izkoristijo že zgodaj v sezoni in sneg shranjujejo za kasnejše mesece.
Gospodarska meja pred tehnično
Del stroke opozarja, da bo umetno zasneževanje tehnično sicer še mogoče, vendar se bo vprašanje vse bolj premikalo na ekonomsko raven. Kot poudarjajo ekonomisti, obstaja razlika med tem, kar je tehnično izvedljivo, in tem, kar je dolgoročno še finančno vzdržno. Smučišča bi lahko najprej dosegla svoje gospodarske meje, še preden bi postalo zasneževanje fizično nemogoče.
Tudi zato se številni upravljavci usmerjajo v širitev ponudbe zunaj zimske sezone. Pohodništvo, rekreacija in celoletni turizem postajajo vse pomembnejši del poslovnega modela, ob hkratnih naložbah v učinkovitejšo tehnologijo zasneževanja.
Podatki kažejo, da prihodnost smučanja v Alpah ne bo enotna. Odvisna bo predvsem od nadmorske višine, lokalnih podnebnih razmer in sposobnosti prilagajanja. Medtem ko bodo nekatera smučišča svojo vlogo ohranila, bodo druga morala temeljito premisliti, kako in ali sploh nadaljevati z zimskim turizmom.
Foto: Pixabay
