Predstave o prihodnosti po uveljavitvi podnebnih ukrepov so pogosto poenostavljene in idealizirane. V njih prevladujejo podobe mest brez avtomobilov, prehrana z manj mesa in omejeno letalsko potovanje. Toda empirični podatki kažejo, da takšna vizija ni nujno samoumevna posledica podnebnih politik – v določenih primerih se lahko zgodi ravno nasprotno.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Nature Sustainability, opozarja, da lahko politike, ki neposredno posegajo v vsakdanje navade ljudi, sprožijo odpor, ki ne oslabi le podpore posameznemu ukrepu, temveč tudi širšo okoljsko usmerjenost družbe. Inštitut Santa Fe v analizi izpostavlja, da politike ne delujejo zgolj na ravni vedenja, temveč vplivajo tudi na vrednote, ki to vedenje podpirajo.
Avtorji raziskave so pokazali, da lahko prisilni ukrepi – denimo omejitve avtomobilskega prometa v mestih – zmanjšajo pripravljenost posameznikov za prostovoljno okoljsko odgovorno ravnanje. Gre za pojav, ki je v vedenjskih znanostih znan kot „učinek izrivanja“, ko zunanja prisila oslabi notranjo motivacijo.
Na inštitutu Santa Fe poudarjajo, da ljudje pogosto zaznavajo takšne ukrepe kot poseg v osebno avtonomijo, kar sproži obrambni odziv. Posledica ni le zavračanje konkretne politike, temveč tudi zmanjšana podpora drugim, manj vidnim, a sistemsko pomembnim okoljskim ukrepom.
Primerjava s pandemijo razkrije razsežnost problema
Posebej zgovorna je primerjava odzivov na podnebne mandate in na ukrepe, povezane z obvladovanjem pandemije COVID-19. Raziskava, ki temelji na reprezentativnem vzorcu več kot 3.000 prebivalcev Nemčije, kaže, da je bil odpor do podnebnih omejitev za 52 odstotkov izrazitejši kot do zdravstvenih ukrepov.
Inštitut Santa Fe ob tem opozarja, da je pandemija že razkrila, kako močan je lahko družbeni odpor do nadzora, tudi kadar gre za jasno zaznano tveganje. V primeru podnebnih sprememb, kjer so učinki pogosto posredni in dolgoročni, je ta odpor še izrazitejši.
Kdaj politike delujejo v prid zelenim vrednotam
Raziskava vendarle ne ponuja le opozoril, temveč tudi jasne smernice. Odpor do okoljskih politik je bil bistveno manjši pri posameznikih, ki so ukrepe dojemali kot učinkovite, sorazmerne in nevsiljive. Inštitut Santa Fe izpostavlja, da zaznana učinkovitost pri zmanjševanju emisij ter občutek ohranjene svobode igrata ključno vlogo.
Pomemben dejavnik je tudi obstoj realnih alternativ. Manjše nasprotovanje omejitvam kratkih letov v Nemčiji, na primer, raziskovalci povezujejo z gosto železniško mrežo, ki omogoča praktično zamenjavo načina potovanja. Tam, kjer alternativ ni, se odpor praviloma poveča.
Ugotovitve kažejo, da prihodnost podnebnih politik ni odvisna le od tehnoloških rešitev, temveč predvsem od razumevanja družbenih mehanizmov, ki določajo, ali bodo ukrepi sprejeti kot skupni projekt ali kot vsiljena omejitev. Prav na tem presečišču naravoslovja, ekonomije in psihologije inštitut Santa Fe vidi ključno neizkoriščeno polje sodobne podnebne politike.
