Slovenski likovni prostor je izgubil slikarja Vojka Gašperuta, enega najvidnejših ustvarjalcev, ki so kljub težkim življenjskim okoliščinam dosegli široko domačo in mednarodno prepoznavnost. Vest o njegovi smrti je danes na družbenem omrežju X delil politik in publicist Aleš Primc, ki je zapisal: “Zemeljsko pot je dokončal Vojko Gašperut. Velik človek in slikar. Vir življenjskega navdiha za sedanji in prihodnji čas. Vojko, hvala za vse. Bog naj ti da večni mir in pokoj.”
Gašperut se je rodil 24. decembra 1949 v vasi Sedlo v Breginjskem kotu. Otroštvo in mladost je preživel v tem obmejnem delu Slovenije, pozneje pa se je z družino preselil na Obalo. Njegovo življenje se je odločilno spremenilo leta 1967, ko se je pri skoku v morje pred Izolo hudo poškodoval in si poškodoval vratno hrbtenico. Posledice nesreče so bile trajne – postal je tetraplegik in bil vse življenje vezan na invalidski voziček.
Po poškodbi se je moral odpovedati običajnemu načinu ustvarjanja, vendar se umetnosti ni odrekel. Naučil se je slikati z usti in se že v začetku 70. let vključil v organizirano likovno izobraževanje. Najprej je obiskoval slikarski tečaj, ki ga je vodil akademski slikar Janez Matelič, pozneje pa je znanje nadgrajeval na različnih tečajih in v Mestni šoli slikanja in risanja v Ljubljani. Pri njegovem razvoju so pomembno vlogo odigrali številni priznani slovenski likovni pedagogi in akademski slikarji.
V svojem ustvarjalnem opusu se je Gašperut uveljavil predvsem z oljnim slikarstvom in grafiko. Njegovi najpogostejši motivi so bile pokrajine, tihožitja in vedute, pri čemer je pogosto posegal po kraškem svetu, solinah, morskih prizorih in motivih reke Soče. Likovni kritiki so v njegovih delih prepoznavali realističen pristop, izrazit občutek za svetlobo ter zadržano, a prepoznavno barvno toplino.
Njegova dela so bila razstavljena na več kot 140 samostojnih in približno 450 skupinskih razstavah doma in v tujini. Razstavljal je v številnih evropskih mestih ter tudi v Združenih državah Amerike. Posebno odmevno je bilo njegovo sodelovanje na razstavi Le Salon des Beaux Arts leta 2016 v galeriji Carrousel du Louvre v Parizu, kjer se je predstavil z delom Trave. Leta 2004 je postal tudi polnopravni član Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami.
Poleg umetniškega ustvarjanja je bil dejaven tudi na področju društvenega življenja invalidov. Bil je med ustanovnimi člani Zveze paraplegikov Slovenije ter dolgoletni član Društva paraplegikov Istre in Krasa. Njegovo delovanje je presegalo zgolj umetniški okvir in se dotikalo širših vprašanj družbene vključenosti in ustvarjalnih možnosti oseb z invalidnostjo.
Gašperut si je kljub telesnim omejitvam ustvaril tudi družinsko življenje. Leta 1983 se je poročil, z ženo Danico pa sta dobila hčerko Katjo. Leta 2000 se je z družino preselil na Cerej pri Svetem Antonu, kjer je pozneje odprl lastno galerijo. Ta je postala prostor razstav, likovnih delavnic in srečevanj z umetniki ter obiskovalci.
Njegova življenjska in umetniška pot je bila pogosto predstavljena kot primer vztrajnosti in ustvarjalnosti v zahtevnih razmerah. Ob novici o njegovi smrti so se z izrazi sožalja in spoštovanja oglasili posamezniki in organizacije iz umetniških ter invalidskih krogov, ki poudarjajo njegov prispevek k slovenskemu likovnemu prostoru in njegovo vlogo pri odpiranju prostora za drugačnost v umetnosti.
Foto: Posnetek zaslona
