V 79 letu je umrla ameriška igralka Diane Keaton, znana po svoji vlogi v kultni romantični komediji „Annie Hall“ iz leta 1977, so sporočili iz založbe Rizzoli, ki je izdala več njenih knjig. V izjavi so jo opisali kot „ikono, katere vpliv je segal daleč preko sveta filma, v modo in notranje oblikovanje“.
Keaton, ki je v več kot petih desetletjih ustvarila več kot 60 filmskih vlog, je veljala za eno najizvirnejših osebnosti v Hollywoodu. Med njenimi najbolj znanimi filmi so trilogija „Boter“, „Klub prvih žena“ in več skupnih projektov z Woodyjem Allenom. Prepoznavna je bila po svojem androgino navdahnjenem slogu – pogosto je nosila klobuke, srajce s kravatami in prevelike plašče, kar je kasneje postalo njen zaščitni znak.
Za svoje igralske dosežke je bila večkrat nominirana za oskarja – poleg zmage za „Annie Hall“ tudi za filme „Reds“ (1981), „Marvin’s Room“ (1996) in „Something’s Gotta Give“ (2003), kjer je zaigrala ob Jacku Nicholsonu. Prav „Annie Hall“, ki jo je Allen ustvaril po navdihu njunega odnosa, jo je izstrelila med največje hollywoodske zvezde.
V intervjuju za ameriško televizijo CBS je Keaton pred leti dejala, da je bila vloga Annie Hall njena življenjska prelomnica. „Bila je različica mene, nekoliko idealizirana,“ je pojasnila v enem od pogovorov. Leta 1977 se je pojavila na naslovnici revije Time, istega leta pa jo je Rolling Stone razglasil za „naslednico Katharine Hepburn“.
Štirideset let kasneje se ji je Woody Allen poklonil ob prejemu nagrade Ameriškega filmskega inštituta za življenjsko delo. V govoru je dejal, da je bila Keatonova njegov „velik navdih“ in da ji veliko dolguje. Reuters poroča, da je igralko spremljala izjemna ustvarjalna širina – režirala je filme, producirala dokumentarce in objavila več knjig, med drugim spomine „Then Again“ (2011) in „Let’s Just Say It Wasn’t Pretty“ (2014).
Od Botra do Something’s Gotta Give
Diane Keaton je začela pri gledališču, ko je po selitvi iz Kalifornije v New York dobila prvo vlogo v muzikalu „Hair“. Leta 1968 je na avdiciji za Allenovo igro „Play It Again, Sam“ osvojila glavno žensko vlogo, kar je pomenilo začetek dolgoletnega sodelovanja in prijateljstva. V času romantičnega razmerja z Allenom je z njim posnela več uspešnic, med njimi „Sleeper“, „Ljubezen in smrt“ ter „Manhattan“.
Režiser Francis Ford Coppola jo je opazil v zgodnjem filmu „Ljubimci in drugi neznanci“ in jo povabil k sodelovanju pri „Botru“ – vlogi Kay Adams, žene lika Michaela Corleoneja, ki ga je igral Al Pacino. Slednji je postal tudi njen partner v zasebnem življenju. Poleg Pacina in Allena je bila povezana tudi z Warrenom Beattyjem, režiserjem filma „Reds“. V enem od intervjujev za britanski The Telegraph je dejala, da so „vsak moški zaznamoval drugo desetletje njenega življenja“.
Keaton se je pogosto umikala iz hollywoodskega blišča in posvečala prenovi starih hiš v Kaliforniji. Znana je bila po občutku za arhitekturo in estetiko, kar je odražala tudi v svojih knjigah o oblikovanju, navaja Reuters. V poznih letih se je odločila za materinstvo – pri petdesetih je posvojila dva otroka, Dexterja in Dukea. Za ameriške medije je kasneje povedala, da je prav starševstvo njeno življenje „spremenilo na najboljši možni način“.
Keaton se ni nikoli poročila, čeprav so jo mediji pogosto spraševali o njenih slavnih partnerjih. V enem od intervjujev je priznala, da so jo „privlačili izjemno nadarjeni, a težavni moški“, a da nikoli ni čutila, da bi bila poroka prava odločitev zanjo.
Keaton je s svojim delom pustila globok pečat v filmski industriji, ne le kot igralka, temveč tudi kot simbol samosvojega ženskega izraza. Njene vloge so pogosto prikazovale močne, a ranljive ženske, ki so se borile z identiteto, ljubeznijo in samostojnostjo. Njena prepoznavna fraza iz „Annie Hall“ – „la-di-da, la-di-da“ – je postala sinonim za njen lahkoten, a pronicljiv pogled na svet.
Foto: Wikimedia/es:Ruven Afanador (fotogrofijo smo v uredniške namene obrezali in ji dodali črno beli filter)]
