Presenetljiva odkritja NASA: na Titanu žepi vode, ki bi lahko skrivali življenje

Raziskovalci ameriške vesoljske agencije NASA Jet Propulsion Laboratory (JPL), so ponovno analizirali arhivske podatke, ki jih je pred leti zbralo vesoljsko plovilo Cassini. V študiji, objavljeni v reviji Nature, ugotavljajo, da pod površjem največje Saturnove lune Titana morda niso masivni tekoči oceani, temveč večplastna struktura ledu in brozge.

Ekipa je ocenila, da bi takšna sestava lahko vsebovala žepi tekoče vode znotraj ledene notranjosti. Avtorji navajajo, da bi v teh žepih lahko obstajala okolja, kjer bi bila voda, hranila in energija prisotna v pogojih, potencialno ugodnih za življenje.

Eden od avtorjev študije je ob predstavitvi rezultatov dejal, da „za nadaljnji optimizem glede potenciala za nezemeljsko življenje obstaja močna utemeljitev“. Soavtor Baptiste Journaux z Univerze v Washingtonu je pojasnil, da bi v primeru Titana namesto odprtega oceana lahko šlo za razmere, „bolj podobne arktičnemu morskemu ledu ali vodonosnikom“, kar bi po njegovih besedah vplivalo na razumevanje razpoložljivosti energije in hranil.

Journaux je poudaril, da bi bile oblike življenja v takšnih razmerah verjetno mikroskopske in dodal, da je „narava vedno znova pokazala veliko večjo ustvarjalnost kot najbolj domiselni znanstveniki“.

Titan, katerega premer meri približno 5.800 kilometrov, je druga največja luna v Osončju. Luno prekriva gosta atmosfera, na površju pa so zaznani tekoči ogljikovodiki pri temperaturah okoli minus 140 stopinj Celzija.

Nasprotovanja prejšnjim teorijam

Interpretacija Cassinijevih podatkov je, kot povzema Euronews desetletja temeljila na predpostavki o skritem globalnem oceanu pod površino lune. Leta 2008 so znanstveniki domnevali, da bi močan vpliv Saturnove gravitacije na Titan lahko pojasnila prisotnost obsežnega podzemnega oceana.

Nova interpretacija dodaja časovni element: gravitacijski pritisk naj bi se na površini lune odrazil z zamikom. Vodilni avtor študije Flavio Petricca z JPL je dejal, da je zamik med največjo gravitacijsko silo in deformacijo površja približno 15 ur, kar naj bi nakazovalo viskozno notranjost, sestavljeno iz mešanice ledu in tekoče vode. Po njegovih besedah „nihče ni pričakoval zelo močne disipacije energije v notranjosti Titana“.

Modeli raziskovalne skupine kažejo, da bi lahko notranja struktura obsegala več kot 550 kilometrov globine. Zunanja ledena skorja naj bi imela približno 160 kilometrov, pod njo pa naj bi bile plasti brozge in žepov vode, ki segajo dodatnih 400 kilometrov.

Skepticizem in prihodnje misije

Na rimski univerzi Sapienza opozarjajo, da podatki ne omogočajo dokončnega sklepa. Luciano Iess, ki je vodil prejšnje študije na podlagi Cassinijevih meritev, je v odzivu zapisal, da trenutno razpoložljivi dokazi „ne zadostujejo za izključitev Titana iz družine oceanskih svetov“.

Dodatne podatke naj bi prinesla Nasina misija Dragonfly, ki jo nameravajo izstreliti pozneje v desetletju. Na Titan naj bi prispela leta 2034 in s helikopterskim plovilom izvedla meritve površja ter preučila možne vire vode. Journaux sodeluje v tej misijski ekipi.

Titan se uvršča med več ledenih lun v Osončju, pri katerih znanstveniki domnevajo prisotnost podzemnih vodnih rezervoarjev. Podobne hipoteze so bile predstavljene za Jupitrovi luni Evropo in Ganimed ter Saturnov Enkelad, kjer so zaznali izbruhe gejzirjev.

Cassini je Saturn raziskoval skoraj 20 let. Misija se je začela leta 1997, leta 2017 pa so jo zaključili z nadzorovanim vstopom plovila v Saturnovo atmosfero.

Foto: Vesoljski teleskop Nasa Hubble, Unsplash (fotografija je simbolna)