Skakalnica Bergisel je še enkrat potrdila sloves najbolj nepredvidljive postaje Turnirja štirih skakalnic. Tam, kjer favoriti pogosto izgubljajo ravnotežje, je Domen Prevc pokazal zrelost in tekmovalno hladnokrvnost. Čeprav je moral po Innsbrucku nekoliko zmanjšati apetite glede popolnega izkupička s štirimi posamičnimi zmagami, ostaja trdno v vodstvu skupnega seštevka in na dobri poti do največjega uspeha kariere.
Dan pred tekmo ni obetal mirnega nadaljevanja turnirja. Prevc je v zahtevnih kvalifikacijskih razmerah končal šele na 30. mestu, potem ko mu je veter v hrbet vzel občutek za odriv in let. A Bergisel pogosto ne nagrajuje vnaprej zapisanih scenarijev. Nedeljska tekma je ponudila novo priložnost – in slovenski skakalec jo je izkoristil.
V prvem krogu je s skokom, dolgim 129 metrov, opravil svoje delo. Razdalja sama po sebi ni izstopala, a v kontekstu razmer je pomenila stabilno izhodišče. Šele po zaključku kroga je postalo jasno, kako dragocen je bil ta poskus: Prevc je ostal v samem vrhu, povsem blizu vodilnih.
Minimalni zaostanek, velika prednost v seštevku
Zmaga v Innsbrucku mu je ušla za las. Japonec Ren Nikaido je bil boljši za pičlih 0,5 točke, Avstrijec Stephan Embacher pa je zaostal zgolj 0,2 točke. Razlike so bile minimalne, razplet pa dovolj zgoščen, da je napovedal razburljiv drugi krog.
V skupnem seštevku po treh tekmah Turnirja štirih skakalnic ima Prevc 41,4 točke prednosti pred najbližjim zasledovalcem Janom Hörlom. Čeprav je možnost za t. i. grand slam – štiri posamične zmage – zdaj zgolj teoretična, je boj za zlatega orla povsem v njegovih rokah.
Bergisel – majhna skakalnica, veliki padci
Innsbruck že desetletja velja za prizorišče, kjer se lahko turnir obrne na glavo. Najmanjša skakalnica v četverici ne dopušča velikih rezerv. Tu ni prostora za popravljanje napak, razlike pa se ustvarjajo v milimetrih in stotinkah sekunde ob odrivu.
Veter ima na Bergiselu poseben vpliv. Odsotnost gozdnega zavetja in specifična konstrukcija objekta pomenita, da tudi točkovni popravki ne morejo izravnati vseh neenakosti. Skakalci so pogosto prisiljeni iskati ravnotežje med agresivnostjo in nadzorom, pri čemer lahko že najmanjši zdrs pomeni izgubljen boj za najvišja mesta.
Nemški prebliski in realnost sezone
Tekma v Innsbrucku je nekaj spodbudnih trenutkov prinesla tudi nemški reprezentanci. Felix Hoffmann je s petim mestom dosegel enega boljših izidov sezone, kljub neljubemu trenutku v drugem krogu, ko se mu je ob odrivu čevelj zataknil ob konstrukcijo. Zbral se je in poletel do 130,5 metra, kar je bil najdaljši skok kroga.
Manj zadovoljstva je bilo pri bolj zvenečih imenih. Andreas Wellinger je obstal že v izločilnem dvoboju, Karl Geiger pa se je kljub izboljšani predstavi poslovil tik pred drugim krogom. Innsbruck je še enkrat potrdil, da pretekli dosežki tu ne pomenijo veliko.
Karavana se zdaj seli v Bischofshofen, na največjo skakalnico turnirja. Tam bo razmerje moči drugačno, prostora za letenje več, a tudi pritisk bo največji. Prevc bo nastopil kot vodilni v skupnem seštevku, z jasno prednostjo, a brez možnosti popuščanja.
Desetletje po velikem slavju Petra Prevca ima družina znova priložnost za zgodovinski mejnik. Domen je pred zadnjo postajo miren, zbran in dovolj izkušen, da ve, kaj prinaša zadnji korak. Bergisel mu ni podaril zmage, mu je pa dal tisto, kar je v tem trenutku najpomembnejše – potrditev, da je sposoben zdržati tudi tam, kjer se turnirji pogosto lomijo.
