Primer smrti Aleša Šutarja je s sodno odločitvijo o odpravi pripora 21-letnemu osumljencu dokončno stopil iz okvirjev klasičnega kazenskega postopka in postal ogledalo delovanja države. Ne zaradi tega, kar je odločilo sodišče, temveč zaradi tega, kar je razgalila celotna veriga ravnanj pred to odločitvijo.
Sodišče je svojo odločitev utemeljilo jasno in pravno korektno: utemeljen sum, kot temeljni pogoj za pripor, po izvedenih dokazih ni bil več izpolnjen. V pravni državi je to meja, ki je sodišče ne sme prestopiti – ne glede na težo dejanja, ne glede na čustva javnosti. Toda prav tu se začne neprijetno vprašanje: kako je mogoče, da se v tako resnem primeru dokazni standard v preiskavi ni krepil, temveč se je po oceni senata celo znižal?
Odgovor na to vprašanje ni več v domeni sodišča, temveč v delu policije in tožilstva.
Kazenskopravni strokovnjak Blaž Kovačič Mlinar je v javnem odzivu izbral besede, ki niso običajne za akademski diskurz, a so prav zato zgovorne. Postopek je označil kot „policijsko-tožilski fijasko“. Ne kot napako, ne kot nesrečno zaporedje okoliščin, temveč kot sistemski neuspeh. Takšna ocena, izrečena s strani specialista za kazensko pravo, ni čustveni izpad, temveč strokovna diagnoza, ki meri na fazo postopka, v kateri bi se morali dokazi utrjevati, ne razkrajati.
Ko se v sodni preiskavi izkaže, da ključne priče ne potrjujejo začetnih ugotovitev, da materialni dokazi manjkajo ali so neprepričljivi in da se identiteta storilca znova odpira, to ne pomeni, da je sodišče „premehko“. Pomeni, da je bila začetna ocena organov pregona prešibka ali prehitra.
Novinar Bojan Požar je v tej točki odgovornost poimensko naslovil. Ne na anonimne „sisteme“, temveč na konkretne funkcije: generalnega direktorja policije in generalno državno tožilko. Njegov poziv k prevzemu odgovornosti in odstopu je politično mnenje, ne pravna zahteva. A odpira vprašanje, ki se mu oblast pogosto izogiba: ali v Sloveniji sploh obstaja kultura odgovornosti, ko institucije v najresnejših primerih odpovejo?
Dodatna dimenzija, ki jo je Požar izpostavil, pa presega posamezne funkcionarje. Policija in tožilstvo sta del izvršne oblasti. To ni ideološka trditev, temveč ustavno dejstvo. In izvršna oblast ima politični vrh. Če se v javnosti utrjuje vtis, da sistem ne deluje, da resni primeri razpadajo pod lastno težo in da odgovornost vedno ostaja razpršena, potem se odgovornost neizogibno vrača na vrh.
Ne v kazenskem smislu. V političnem.
Primer Šutar ne razgalja le vprašanja enega osumljenca ali ene sodne odločitve. Razgalja razkorak med obljubo države, da bo zagotavljala varnost in pravičnost, ter njeno dejansko sposobnost, da to obljubo izpolni, ko gre za najhujša kazniva dejanja. Za družino pokojnega so pravne razlage nujne, a ne morejo nadomestiti občutka, da se je sistem izgubil v lastnih postopkih.
In prav v tem je največja nevarnost takih primerov. Ne v tem, da sodišče spoštuje zakon, temveč v tem, da ljudje začnejo dvomiti, ali država sploh obvladuje lastne institucije. Če se ta dvom zasidra, ga ne bodo razblinili ne zakoni, ne pojasnila, ne pozivi k potrpežljivosti.
Za to je potrebna odgovornost. Jasna, vidna in politična.
Foto: Freepik
