Prof. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt ter avtor metode Termoregulacija telesa in soustanovitelj Planeta zdravja, v tokratni kolumni razmišlja o človekovi troedinosti – misli, besedi in dejanju – ter o tem, kako se ta notranja skladnost ali razkroj najjasneje pokaže prav na volilni dan. V času, ko politični prostor preplavljajo besede, obljube in vtisi, opozarja na pomen odgovorne presoje, osebne udeležbe in zavestne odločitve, ki presega zgolj izbiro imen in postane dejanje soustvarjanja skupne realnosti.
Misel ustvari smer, beseda jo napove, dejanje jo potrdi. Redko je trenutek, ko se vse troje združi tako jasno in tako neposredno kot na volilni dan.
Človek ni enodimenzionalno bitje. Naše bivanje se ves čas odvija v napetosti med mislijo, besedo in dejanjem. Kar mislimo, se prej ali slej izrazi v besedah. Kar izgovorimo, se nekoč pokaže v dejanjih. Ta notranja zakonitost ne velja le za posameznika, temveč tudi za politiko, za oblast in za državo. Prav zato so volitve mnogo več kot tehnični postopek ali demokratična formalnost – so preizkus skladnosti.
Mesec pred volitvami je zato pravi trenutek za vprašanje, ki si ga redko zastavimo dovolj resno: ali znamo opazovati ujemanje med mislijo, besedo in dejanjem tistih, ki želijo voditi državo?
Vsako dejanje ima izvor v misli. Tudi vsaka politika. Če je temeljna misel politika osredotočena zgolj na to, kako priti do mandata, bodo temu prilagojene tudi besede in dejanja. Če pa izhaja iz vprašanja, kako ustvariti boljšo realnost za ljudi, je logika delovanja drugačna. Misel je vedno seme, dejanje pa njegov plod. Volivci pogosto ocenjujemo plodove, precej redkeje pa se vprašamo, kakšno seme jih je sploh rodilo.
Obkroženi z besedami…
Pred volitvami smo obkroženi z besedami. Obljubami, vizijami, velikimi načrti. Človek ima posebno sposobnost: lahko govori eno, misli pa drugo. Izreče lahko tisto, kar koristi interesu, ne pa nujno resnici. Obljubiti nekaj, za kar veš, da ni izvedljivo, ni optimizem, temveč manipulacija. Prav tu se začne odgovornost volivca – ne pri navdušenju nad lepimi stavki, temveč pri preverjanju, ali so besede v skladu s preteklimi dejanji.
Resnica se namreč vedno razkrije v dejanju. Dejanje je misel, ki je dobila obliko. Ko se mandat izteče, ne ostanejo govori, temveč zakoni, sistemi in odločitve. Ostane to, kar je bilo zgrajeno ali porušeno, kar je ljudi povezalo ali razdelilo. Veliko ljudi pravi, da volijo po rezultatih, v resnici pa pogosto volijo po vtisu. Razlika med vtisom in realnostjo je lahko zelo velika.
Ena največjih pasti sodobne politike je tudi preusmerjanje pozornosti. Namesto vprašanja, kakšno družbo želimo, smo vse pogosteje soočeni z vprašanjem, proti komu naj se opredelimo. Sprt narod je lažje voditi kot enoten. Sprtemu pokažeš sovražnika, enoten pa zahteva rezultate. Kadar volimo proti nekomu, smo že sprejeli logiko delitve. Kadar volimo za vrednote, prevzamemo odgovornost.
Paradoks demokracije
Največji paradoks demokracije ostaja neudeležba. Misli, da nič ne pomaga, da so vsi isti in da en glas ne spremeni ničesar, so najmočnejši zavezniki povprečnosti. Če na volitve pride le polovica volilnega telesa, lahko že četrtina ljudi določa smer države. To pomeni, da večina dejansko prostovoljno preda moč manjšini in se nato čudi, zakaj se nič ne spremeni.
Vsaka velika celota je sestavljena iz majhnih delcev. Država ni abstraktna tvorba, temveč vsota posameznikov, ki so pripravljeni sodelovati. Volilna pravica ni formalnost, ampak možnost soustvarjanja realnosti. Brez posameznika ni demokracije.
Mesec pred volitvami je zato čas treznega razmisleka. Čas, ko si moramo zastaviti neprijetna, a nujna vprašanja: ali so bile besede skladne z dejanji, ali je bila politika usmerjena v dolgoročno stabilnost ali zgolj v kratkoročni učinek, ali so odločitve povezovale ali razdvajale, in ali je bila odgovornost sprejeta ali vedno znova preložena na druge. Volitve niso tekmovanje simpatičnosti, temveč preverjanje skladnosti.
Vsaka sprememba družbe se začne pri posamezniku. Ne moremo zahtevati odgovorne politike, če sami nismo odgovorni državljani. Demokracija ni samoumevna, je proces, ki zahteva udeležbo. Ko stopimo na volišče, s seboj ne nesemo le listka, temveč svojo misel. Če je misel jasna, je jasna tudi odločitev. Če je zmedena, bo zmedena tudi realnost.
Na volišču ni sloganov, ni soočenj in ni glasnih govorov. Tam sta le posameznik in njegova vest. Tam se pokaže troedinost človeka: misel, v katero verjame, beseda, ki jo podpira, in dejanje, s katerim glasuje. Čez en mesec ne bomo odločali le o imenih, temveč o smeri. Moči enega glasu ni pametno podcenjevati, saj se velike spremembe vedno začnejo z majhnim, a zavestnim dejanjem.
Pojdimo na volitve.
Prof. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt ter avtor metode Termoregulacija telesa in soustanovitelj Planeta zdravja
