Prof. Igor Ogorevc v svojem razmišljanju o evtanaziji z naslovom „Veselje do življenja in iluzija evtanazije“ opozarja, da je življenje več kot le iskanje užitkov in izogibanje bolečini. Po njegovih besedah se pravo veselje do življenja ne rodi iz udobja, temveč iz zavedanja, da je življenje samo po sebi dar – s svojimi radostmi, izgubami in preizkušnjami. Ogorevc poudarja, da je ideja evtanazije kulturna iluzija sodobne družbe, ki skuša nadzorovati celo smrt, namesto da bi jo sprejela kot naravni del življenjskega toka.
1. Življenje ni samo užitek
Ko govorimo o življenju, ga pogosto povezujemo z veseljem, radostjo, užitkom. Toda življenje je več kot to. Prinaša bolečino, izgube, bolezni, strahove in preizkušnje. Vse to je del celote.
Nobena življenjska situacija sama po sebi ni dobra ali slaba – preprosto je. Mi sami s svojim pogledom, s svojo notranjo držo, odločimo, ali jo bomo razumeli kot oviro ali kot priložnost, kot trpljenje ali kot pot k zorenju.
2. Veselje do življenja kot temelj
Pravo veselje do življenja se zato ne rodi iz užitkov in udobja, ampak iz zavedanja, da je življenje samo po sebi dar.
Veselje je v samem dihu, v možnosti, da doživljamo, da se učimo in rastemo, ne glede na okoliščine. To veselje ni krhko; je trdno, ker ni odvisno od zunanjih okoliščin, ampak od našega pogleda.
3. Nagon življenja kot univerzalna sila
Vsa živa bitja se oklepajo življenja – od bakterij do človeka. Nagon preživetja je močnejši od vseh stisk. To potrjujejo izkušnje zdravnikov na intenzivnih oddelkih: tudi v trenutkih najhujše bolečine se ljudje večinoma oklepajo življenja, dihajo in se borijo, dokler zmorejo.
To je naravni zakon, ki presega našo voljo.
4. Evtanazija kot kulturna iluzija
Evtanazija je pojav, ki ga je ustvarila sodobna družba. Temelji na misli, da lahko nadzorujemo celo svojo smrt in da se ji lahko izognemo, če nas boli. A v resnici je to iluzija.
Smrt je del življenja, ne nekaj, kar lahko uredimo z zakonom ali ideologijo. Ko smrt postane organiziran medicinski postopek, kjer jo izvede drugi, se izgubi osebna odgovornost in pretrga naravni tok življenja.
5. Kaj ljudje v resnici želijo
Tisti, ki prosijo za evtanazijo, v resnici ne prosijo za smrt. Prosijo za konec bolečine, za dostojanstvo, za občutek, da niso sami. Če imajo ob sebi sočutne ljudi, dobro paliativno oskrbo, duhovno podporo, potem želja po smrti skoraj vedno izgine.
To pomeni, da je resnična potreba človeka ob koncu življenja pravzaprav – življenje, in sicer življenje v miru, toplini in sprejetosti.
6. Narava življenja
Življenje samo po sebi ni nikoli sovražnik. Vse situacije – bolezen, starost, izguba – so sestavni del njega. Ko jih sprejmemo kot takšne, brez oznak “dobro” ali “slabo”, se v nas rodi mir in sprejetost.
Prav to je nasprotje logike evtanazije, ki trpljenje razume kot nekaj, kar je treba izbrisati. A trpljenje ni nasprotje življenja, ampak njegov del.
7. Sklep
Evtanazija je slepa ulica sodobne družbe, ki poskuša nadzorovati tudi tisto, kar je onkraj nadzora – življenje in smrt. Namesto legalizacije smrti potrebujemo poglobljeno spoštovanje življenja, v vseh njegovih oblikah.
Potrebujemo veselje, ki ni odvisno od tega, ali nam je lepo ali težko, temveč od zavedanja, da je vsaka situacija priložnost za rast.
Prava človečnost se kaže ne v tem, da si vzamemo življenje, ampak v tem, da ga sprejmemo v celoti – z radostjo in bolečino, z začetkom in koncem.
prof. Igor Ogorevc, soustanovitelj Planeta zdravja
Foto: Planet zdravja
