Danes nam ta isti Mesec že drugič v tem mandatu razlaga ekonomijo in to tako, kot jo zna le nekdo, ki je ves čas živel od politike: z velikimi besedami, parolami in s praznimi obljubami, ki jih plačuje seveda nekdo drug.
Njegov zadnji predlog je, da se minimalna plača dodatno dvigne na približno 1000 evrov neto. Kar je ob tem najhuje pa je to, da to ni več samo “predlog”, ampak že kar “dejstvo”, ki bo februarja podjetja dodatno udarilo po žepih. Vse.
Svojo logiko utemeljuje tako, češ, da so se za nov izračun minimalnih življenjskih stroškov odločili zaradi visoke inflacije v letih 2022 in 2023. Zakon namreč določa, da mora minimalna plača znašati najmanj 20 in največ 40 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški. Zakaj so se življenjski stroški tako dvignili, ga ne zanima. Saj niti ne verjamem, da bi sploh razumel, da on vlada in da je on neposredno odgovoren za nastale razmere. To ne zanima niti novinarjev.
Dodatni denar v obtoku se namreč ne ustavi pri delavčevi denarnici. Pride tudi do trgovin, do najemnin, do storitev in na koncu se prelije v cene dobrin v trgovinah in po celotnem trgu. Vse se podraži. Realnost ekonomije namreč ne temelji na parolah, ampak na izračunih. Majhna podjetja, ki že zdaj, vse od pandemije in nato energetske krize dalje komaj dihajo, bodo to težko prenesla.
Kdo bo to na koncu plačal? Ja, vsi mi, kdo pa drug. Namesto razbremenitve davčnih bremen in prispevkov pri plačah zato, da bodo podjetja lažje dihala, dodatno ustvarjala dodano vrednost in tako dodatno zaposlovala, gremo po socialistični poti administrativnih ukrepov in … poglejte, kje je bila Jugoslavija in kje je danes Kuba.
OZS in GZS na vse kriplje opozarjata, da bo to dodaten udarec slovenskim podjetjem v EU, saj so stroški dela v vzhodnih sosedah že danes bistveno nižji. Višje plače ob tem pomenijo tudi višje davke, kar državi sicer napolni blagajno, ampak delavci dobijo manj, kot se zdi na prvi pogled. Vlada Goloba in Mesca se tako hvali s socialno pravičnostjo, ampak pozablja, da denar ne raste na drevesih.
Luka Mesec ve, da čez dobra dva meseca najverjetneje ne bo več v parlamentu. Z ulice bo lahko na vse pretege spet kričal, kako je vse narobe in kako bi on to uredil. To, da je zaradi njega tako narobe, bo pozabil že dan po volitvah. Njegov politični projekt se maje, podpora javnosti pa se res hitro topi. Zato ne nastopa kot državnik (Ali sploh kdaj je?), ampak kot kandidat na političnem zborovanju, kjer kriči o “pravičnosti”, deli proračunski denar in upa, da bodo ljudje pozabili, kdo bo ta zapitek dejansko plačal.
Država je preveč resna stvar, da bi jo s takšnimi ad hoc predvolilnimi ukrepi vodili ljudje, ki nimajo niti enega dne izkušenj v realnem sektorju. Če državo vodiš tako, da kažeš s prstom na podjetnike, demoniziraš ustvarjalce in nagrajuješ ideološko fantazijo, potem ne vodiš države, temveč propagandno kampanjo. Ki ti jo plačujejo davkoplačevalci.
To pa je res nevarno.
Če bomo državo še nekaj časa prepuščali takšnim ekonomskim šarlatanom, zagotovo ne bomo dobili socialne države. Dobili bomo bankrotirano družbo, kjer bo na koncu “pravičnost” samo še beseda na plakatih, podjetja bodo pa zaprta.
Čas bo pokazal, kdo ima prav. Sam stavim na realnost, ki jo kot podjetnik živim vsak dan. Nikakor ne na sanje ministra, ki sveta izven politike in finančnih jasli državnega proračuna sploh ne pozna.
