Račun za nezrele, ki so po volitvah ostali brez oblasti
Po volitvah 22. marca letos je odhajajoča leva koalicija ostala brez oblasti. Namesto, da bi se usedla in naredila inventuro lastnih napak, so njeni predstavniki začeli cepetati kot otrok, ki ne dobi lizike. Ne katerokoli lizike. Lizike, za katero je bil prepričan, da mu preprosto pripada. Nekakšna posebna pravica, položena v zibelko, skupaj z občutkom moralne nadvlade in desetletij samozadovoljnega samopomilovanja.
To ni več samo politična aroganca. To je račun, ki ga je izstavila negativna selekcija v političnem prostoru, še posebej na levem polu. Desetletja so na levici promovirali in dvigovali ljudi, ki se odlikujejo po ključni lastnosti: biti proti Janši, brez sposobnosti samorefleksije. Kdor je znal ponavljati mantre o “napredku”, “vrednotah” in “Janši”, je šel gor. Kdor je znal kritizirati lastno stran, je šel “dol” in končal na robu ali celo v politični hladilnici. Rezultat? Generacija politikov, ki so čustveno in osebnostno ostali zataknjeni nekje v predšolski dobi.
Reakcija po volitvah
Poglejte njihovo reakcijo po volitvah. Golob ni rekel: “Pregledali smo naše delovanje in ugotovili, zakaj nas ljudje zavračajo.” Ne. Postavil se je v vlogo žrtve in politične nasprotnike označil za prevarante. SD in Levica sta začeli obtoževati volivce, da niso dovolj razsvetljeni. Levica ob tem še vedno verjame, da je problem v tem, da niso bili dovolj radikalni. To ni analiza. To je cepetanje. To je jok za izgubljanjem oblasti po sistemu “moja lizika, moja lizika, vrni mi jo!”
Osebni razvoj zahteva najmanj tri stvari: priznanje dejanskega stanja, prevzem odgovornosti in spremembo.
Osebni razvoj zahteva najmanj tri stvari: priznanje dejanskega stanja, prevzem odgovornosti in spremembo. Nobene od teh treh ni zaslediti. Negativna selekcija je torej naplavila na površje oblasti ljudi, ki so se naučili preživeti samo v mehurčku lastne superiornosti. Ko mehurček poči, preprosto nimajo orodij. Ne vedo, kaj zdaj in kako naprej. Niso dovolj zreli. Nimajo niti osnovne sposobnosti, da bi dejali: “Zavozili smo.” Namesto tega blokirajo dejavnosti v parlamentu, obstruirajo odbor, grozijo z referendumi in ustavnimi pritožbami … vse samo zato, ker ne prenesejo, da jim je nekdo vzel nekaj, za kar so prepričani, da jim pripada.
Cepetanje
To cepetanje seveda ni naključno. Gre za logično posledico sistema, v katerem se na levici nagrajujejo tisti, katerim nikoli ni bilo treba pometati pred lastnim pragom. Za to so namreč zadolženi mediji, ki pri nas pometanje zahtevajo zgolj na desnici, ker so oni v veliki meri sestavni del vladajoče levice. Tudi če je kdo kdaj poskusil s samorefleksijo, je bil nemudoma označen za “izdajalca” ali “desničarja v preobleki”. Zato danes spremljamo cepetanje ekipe, ki je prepričana, da jim oblast pripada po naravnem pravu. Ko jim jo volivci vzamejo, ne vidijo vzroka pri sebi, temveč gre za zaroto. Najmanj to.
Brez osebnostnega razvoja tudi ni političnega razvoja.
Žal pa brez osebnostnega razvoja ni političnega razvoja. Ni razvoja družbe brez razvoja ljudi, ki sestavljajo to družbo. Negativna selekcija je tako na levici ustvarila kadre, ki so čustveno retardirani. Ne znajo izgubiti in ne znajo se iz svojih napak učiti. Znajo le cepetati in čakati, da jim nekdo spet da liziko.
Slovenska družba, in v političnem prostoru posebej levica, danes plačuje račun za desetletja takšne negativne selekcije. Selekcije po kriteriju moralne arogance namesto zrelosti. Po kriteriju pripadnosti rdeči barvi in ne usposobljenosti za delo. Kako je že dejal Janković? “Jaz sem proti Janši in meni se ne more nič zgoditi.”
In račun je visok. Prve ocene, kaj vse čaka novo vlado, so naravnost zastrašujoče in to praktično na vseh področjih. Kako velik je zaostanek na področju osebnostne zrelosti, ki je pripeljala v takšno stanje, pa najbolje odraža prav cepetanje. Ki ga, za povrh, lahko gledamo kar v živo. Postarani otroci, ki so ostali brez lizike. Brez samorefleksije. Pravzaprav kar brez prihodnosti, če niso na oblasti.
