Simboli imajo v kulturi in civilizaciji poseben pomen, a redko postanejo del zgodovinske pripovedi na način, kot so to postali čeveljčki žrtev iz Hude Jame. V kolumni, objavljeni na spletni strani Inštituta dr. Jožeta Pučnika, dr. Andreja Valič Zver razmišlja o vlogi simbolov, pri čemer nasproti postavi čevlje kot pričevanje totalitarnega nasilja in primer, ki ga označi kot „bizarnost“ iz sodobnega političnega prostora.
Kot je zapisala, čevlji sicer ne sodijo med pomembnejše simbole, „pa vendar bodo danes čevlji kot simbol osrednja tema tega prispevka. Na eni strani kot simbol totalitarnega nasilja, na drugi pa kot simbol človeške ničevosti.“
Spominja, da je marca 2009 odjeknila vest o odkritju množičnega grobišča v Hudi Jami, kjer so po njenih besedah „leta 1945 pobili več kot 3000 ljudi in jih nato zazidali v rudniške jaške.“ Skupaj s sodelavci Študijskega centra za narodno spravo je obveščala javnost o „pretresljivem odkritju“.
V nadaljevanju pojasnjuje, kako so čeveljčki žrtev iz Hude Jame našli pot v evropsko zgodovinsko zavest. Ob številnih mednarodnih dogodkih so opozarjali na kršitve človekovih pravic v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, pri čemer so navezali stike z evropskimi institucijami.
Kot poudarja, je bila ob obisku Hiše evropske zgodovine leta 2017 razočarana nad prikazom povojnega obdobja: „Zdelo se nam je popolnoma neprimerno, da je Karl Marx predstavljen kot nekakšen ‚odrešenik‘, hkrati pa niso poudarjene strahote, ki so jih Evropejci doživeli pod komunističnim škornjem.“ Opozarja, da so bili slovenski povojni poboji izpuščeni, prav tako „zgodba Evrope za železno zaveso“.
Sledila so posredovanja, pri čemer je pomembno vlogo odigral evropski poslanec Milan Zver. Po njeni pripovedi sta bili problematični predvsem dve stvari – odsotnost omembe zločinov Titovega režima in nedopustna interpretacija, „da naj bi bila slovenska ‚odcepitev‘ razlog za krvavo balkansko morijo.“ Obe napaki so po posredovanju odpravili.
„Rdeče štikle“ in sporočilna praznina
Valič Zver pojasnjuje, da so nato po kontaktu z dr. Mitjo Ferencem v Bruselj poslali par otroških čeveljčkov iz Hude Jame. „Tako danes številni obiskovalci Hiše evropske zgodovine ob paru zveriženih čeveljčkov in opisu dogajanja spoznavajo del tragične totalitarne zgodovine slovenskega in evropskega ozemlja, da se ne bi več ponovilo!“
V zadnjem delu kolumne se avtorica dotakne še enega para čevljev – rdečih salonarjev, ki jih je lokalni muzej na Gorenjskem razstavil kot spominsko točko na govor ene izmed slovenskih političark ob dnevu upora. Osebe ne imenuje, a njeno vedenje opiše kot „hudo nekonvencionalno za osebo na tako visokem položaju“.
V zvezi z razstavo se retorično sprašuje: „S čim si je zaslužila tovrsten tretma v muzejski zbirki? Bizarnosti namreč po naravi stvari sodijo v neke druge vrste ustanove.“ Pri tem omenja zgodovinske osebnosti, kot so Elza Premšak, Angela Vode in Jelka Dolinar, ter opozarja, da so te resnične borke za človekove pravice za svoje delovanje plačale visoko ceno – „mučenje, dolgoletne zaporne kazni, celo izgubo življenja.“
Ob tem ji pride na misel roman angleškega pisatelja Williama Makepeacea Thackeraya Semenj ničevosti. „To in nič drugega bi veljalo pripomniti ob gorenjskem primeru, hkrati pa ob razstavljenih čeveljčkih iz Hude Jame izraziti globoko spoštovanje človekovega dostojanstva in empatijo do žrtev totalitarizmov,“ zaključi.
Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani stranke SDS. TUKAJ.
Foto: Atelje Postojna / DZ/fotografija je simbolna
