Izjava Aryne Sabalenke, da je nastopanje transspolnih žensk na turnirjih WTA „nepošteno“, je dvignila veliko prahu, saj razkriva predvsem to, da športne organizacije že dolgo odlašajo z jasno razpravo o tem, kako uravnotežiti individualne pravice športnic in načela poštene konkurence. Ko najboljša teniška igralka sveta javno pove, da se ji zdi srečanje z biološko močnejšimi tekmicami „preprosto nepošteno“, ne odpira nove ideološke fronte, temveč vprašanje integritete profesionalnega športa.
Primer Renee Richards, ki je po karieri v moški konkurenci konec sedemdesetih let prešla med ženske in igrala na najvišji ravni, danes znova služi kot referenca: ne zato, ker bi bil neposredno primerljiv s sedanjostjo, temveč zato, ker je že takrat razgalil pomanjkljivosti sistema, ki ni znal odgovoriti na vprašanja, povezana z biološkimi razlikami, regulacijo in odgovornostjo športnih zvez.
Čeprav danes na vrhu WTA ni aktivnih transspolnih igralk, se razprava vrača, ker temelji na principih – ne na posameznih primerih. Profesionalni šport je namreč okolje, v katerem odstopanja pri fizičnih predispozicijah niso stvar občutka, temveč merljivega vpliva na rezultate.
Vloga športnih zvez: jasnost pravil, izvedljivost nadzora in odgovornost do sistema
WTA trenutno dovoljuje nastop transspolnim ženskam pod pogojem, da raven testosterona dve leti ostaja pod 2,5 nmol/l in da tekmovalke podpišejo izjavo o spolni identiteti. A prav tu mnogi izpostavljajo ključno vprašanje: ali lahko hormonska merila sama po sebi odpravijo biološke razlike, ki nastanejo s puberteto? In ali je nadzor takšnih meril dovolj strog, pregleden in standardiziran?
Za športne zveze to ni le biološko, temveč tudi upravljavsko vprašanje. Vsako pravilo mora biti izmerljivo, preverljivo in takšno, da ne ustvarja dodatnih interpretativnih sporov. Če se organizacije zanašajo na nejasne kriterije, tvegajo izgubo zaupanja tekmovalk – in s tem legitimnost sistema.
Pravičnost kot temelj, ne kot politično geslo
Sabalenkina izjava ni napad na posameznice, temveč opozorilo na strukturno težavo: da je od športnic nepošteno pričakovati, da bodo desetletja gradile kariero v pogojih, kjer so osnovni parametri konkurence spremenljivi ali ne povsem razjasnjeni. Mnogi opayovalci in komentatorji pogosto poudarjajo, da gre v osnovi za zaščito ženskega športa in za spoštovanje vloženega dela tekmovalk, ne za izključevanje ali moraliziranje.
Nekatere države razmišljajo o uvedbi odprte kategorije kot kompromisu, ki ne bi posegal v pravice transspolnih oseb, hkrati pa bi ohranil biološko ločitev med kategorijami, ki je v športu standard več desetletij. Takšna rešitev se v razpravi pojavlja prav zato, ker klasični modeli regulacije ne dajejo prepričljivih odgovorov.
Širši kontekst: šport kot prostor, kjer pravila ne smejo biti politični eksperiment
Profesionalni šport je eden redkih sistemov, kjer so pravila objektivna, rezultat pa merljiv. Prav zato se del sredine in desne sredine upira temu, da bi se šport prehitro prilagajal družbenim konceptom, ki nimajo dovolj znanstvene podlage ali pa bi lahko imeli dolgoročne posledice za poštenost tekmovanj.
Ko Sabalenka opozori, da se ženska, ki „celo življenje dela, da bi dosegla svojo mejo“, nenadoma znajde v primerjavi z nekom, ki je biološko močnejši, govori iz pozicije izkušenj, ne iz ideoloških motivov. Športnice so tiste, ki posledice pravil občutijo prve, zato njihova mnenja – ne glede na politično ozadje – zaslužijo resno obravnavo.
Razprava, ki bi morala biti strokovna, ne ideološka
Zadeva ni enostavna in nihče od akterjev si ne želi stigmatizacije. A ko gre za profesionalni šport, kjer se odločajo milijoni dolarjev, javni denar, sponzorstva in nacionalni ugled, je dolžnost vodilnih organizacij, da vzpostavijo pravila, ki bodo znanstveno utemeljena, pravična do vseh tekmovalk, upravljavsko jasna in preverljiva, dolgoročno vzdržna.
Varnost sistema namreč ni politični kompromis, temveč pogoj za legitimnost športa. Sabalenkina izjava je tako predvsem poziv, naj se razprava vrne k osnovnim načelom športne tekmovalnosti – tistim, ki so v zadnjem desetletju zaradi družbenih pritiskov pogosto ostala v ozadju.
Foto: Wikimedia, Vbrunophotog
