Vsak starš želi, da bi bil njegov otrok samozavesten. Da verjame vase, da si upa poskusiti, da ne obupa ob prvi težavi. Pogosto pa se zatakne pri vprašanju: ali ga dovolj spodbujam – ali ga mogoče že preveč hvalim?
V želji, da bi otroku pomagali, ga starši pogosto pohvalijo za skoraj vsako stvar. A prav tu se skriva past.
Ko pohvala izgubi pomen
Na prvi pogled se zdi logično: več pohvale pomeni več samozavesti. A če otrok za vsako malenkost sliši “super”, “odlično”, “najboljši si”, začne pohvala izgubljati težo.
Otrok hitro začuti, kdaj je pohvala resnična – in kdaj je izrečena samo zato, ker “se tako dela”. Namesto da bi gradila samozavest, lahko začne delovati prazno.
Otrok ne potrebuje stalne potrditve, ampak občutek, da nekaj res zmore.
Samozavest ne nastane iz besed
Prava samozavest ne pride iz tega, kar otroku rečemo, ampak iz tega, kar doživi. Ko nekaj naredi sam. Ko mu uspe, čeprav ni bilo lahko. Ko vidi, da lahko premaga oviro.
Če mu pri tem ves čas stojimo ob strani in vse sproti komentiramo, mu nehote vzamemo del te izkušnje.
Otrok ne postane samozavesten zato, ker mu to govorimo – ampak ker to začuti.
Strah pred neuspehom
Ko je poudarek preveč na pohvali, se lahko zgodi še nekaj. Otrok začne stvari delati zato, da bi bil pohvaljen. Ne zato, da bi raziskoval ali se učil.
Ko pride prvi neuspeh, se lahko hitro ustavi. Ne zato, ker ne bi zmogel, ampak ker noče izgubiti občutka, da je “dober”.
Samozavest, ki temelji samo na potrditvi, je krhka.
Kaj deluje drugače
Veliko bolj kot splošna pohvala pomaga, če opazimo konkretno stvar. Namesto “super si”, lahko rečemo: “vidim, da si se potrudil” ali “ni ti uspelo takoj, pa si poskusil še enkrat”.
Otrok dobi sporočilo, da je pomemben proces, ne samo rezultat.
Pomaga tudi, če mu damo prostor, da stvari naredi sam. Tudi če traja dlje. Tudi če ni popolno. Prav tam se gradi občutek, da zmore.
Manj besed, več izkušenj
Samozavest ne potrebuje veliko besed. Potrebuje izkušnje, ponovitve in občutek varnosti.
Otrok, ki ve, da lahko poskusi, naredi napako in nadaljuje, razvija nekaj, kar ostane. Ne potrebuje stalne potrditve, ker jo postopoma začne graditi sam.
In to je samozavest, ki zdrži.
