Odlašanje ima slab sloves. Pogosto ga povezujemo z lenobo, pomanjkanjem volje ali slabimi navadami. A resnica je precej bolj človeška. Odlašamo predvsem takrat, ko ne želimo delati – ne zato, ker ne bi znali, temveč ker nas nekaj v ozadju zavira. Utrujenost, odpor, strah pred rezultatom ali preprosto občutek, da nam je vsega preveč.
Dobra novica je, da se odlašanja ne lotimo z disciplino na silo. Še več – pogosto ga lahko zmanjšamo ravno takrat, ko si dovolimo delati drugače. Spodaj so pristopi, ki pomagajo premakniti stvari naprej tudi v dneh, ko motivacije preprosto ni.
Prvi korak je presenetljivo razbremenjujoč: nehajte se prepričevati, da bi se vam moralo dati. Notranji upor se pogosto okrepi prav zato, ker se z njim borimo. Ko si priznamo, da nam naloga ni všeč ali da smo izčrpani, se pritisk zmanjša.
To ne pomeni, da dela ne bomo opravili. Pomeni pa, da bomo k njemu pristopili brez dodatne plasti krivde. In prav krivda je eden največjih zaveznikov odlašanja.
Zmanjšajte nalogo do najmanjše možne enote
Ko ne želimo delati, je problem pogosto v velikosti naloge, ne v sami vsebini. Možgani se ustrašijo obsega, zato iščejo pobeg.
Namesto da si rečete: “Moram dokončati poročilo,” poskusite z:
– odprl bom dokument,
– zapisala prvi stavek,
– pregledala samo en del.
Majhen korak ni trik, temveč strategija. Ko enkrat začnemo, se odpor pogosto zmanjša sam od sebe. Ne zato, ker bi delo postalo prijetno, temveč ker začetek razbije blokado.
Ne iščite motivacije – iščite olajšanje
Velika zmota sodobne produktivnosti je prepričanje, da moramo najprej začutiti motivacijo. V resnici večina ljudi začne delovati šele takrat, ko občuti olajšanje, da je nekaj že v teku.
Namesto vprašanja “Kako naj se motiviram?” si raje zastavite vprašanje: Kaj bi mi zdaj olajšalo začetek?
Morda je to tišina. Morda glasba v ozadju. Morda skodelica kave ali sprememba prostora. Odlašanje pogosto ni znak lenobe, temveč znak, da okolje ni prilagojeno trenutnemu stanju.
Določite čas, ne cilja
Ko ne želimo delati, so cilji pogosto preveč ambiciozni. Namesto da si zadate, kaj morate narediti, si raje določite koliko časa boste prisotni.
Na primer: 20 minut dela, nato premor. Ne zanima nas rezultat, zanima nas prisotnost. Ta pristop zmanjša pritisk in daje občutek nadzora.
Presenetljivo pogosto se zgodi, da po izteku časa nadaljujemo – ne zato, ker bi morali, temveč ker smo že v ritmu.
Sprejmite, da bo delo danes “dovolj dobro”
Perfekcionizem je tiha oblika odlašanja. Ko ne želimo delati, si pogosto postavljamo previsoka merila, kar nas dodatno paralizira.
Dovolite si, da bo delo povprečno, nepopolno, začasno. Bolje narejeno kot obstaja, kot popolno, a nikoli začeto. Kakovost se lahko izboljša kasneje – gibanje pa je tisto, kar razbije zastoj.
Prepoznajte, kaj se v resnici upira
Včasih ne odlašamo z nalogo, temveč z občutkom, ki ga ta naloga sproža. Strah pred oceno. Dolgčas. Občutek nesmisla. Utrujenost.
Ko se vprašate, čemu se v resnici izogibate, se pogosto pojavi jasnost. In ko je razlog jasen, je tudi pristop drugačen: morda potrebujete počitek, morda spremembo pričakovanj, morda pogovor.
Odlašanje ni napaka v značaju. Je signal, da nekaj ni usklajeno – med pričakovanji, energijo in zmožnostmi. Ko ga začnemo obravnavati kot informacijo, ne kot napako, izgubí svojo moč.
Delo se ne začne vedno z navdušenjem. Pogosto se začne s tihim dogovorom s sabo: naredili bomo malo, počasi, brez drame. In pogosto je prav to dovolj, da se stvari premaknejo.
Foto: Freepik
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
