Odrasli, ki so odraščali brez čustveno odzivnih staršev, pogosto nosijo posledice, ki jih dolgo ne znajo povezati s svojim otroštvom. Morda se ni zgodilo nič dramatičnega – ni bilo očitnega zanemarjanja ali zlorabe – pa vendar je manjkalo tisto najpomembnejše: občutek, da so slišani, razumljeni in varni. Tovrstna čustvena praznina ne izgine sama od sebe, temveč se pogosto pokaže v vedenjih in občutkih, ki nas spremljajo še dolgo v odraslost.
Če vam je težko prositi za pomoč ali jo sprejeti, je to lahko posledica tega, da ste se v otroštvu naučili, da na podporo ni mogoče računati. Namesto da bi jo iskali, se raje borite sami, tudi ko vam je hudo.
Podobno se lahko kaže tudi v notranjem kritiku – postavljate si visoke standarde, a ste obenem do sebe najstrožji sodnik. Napake ne odpuščate z razumevanjem, ampak s samoobtoževanjem, ker ste se morda že zgodaj naučili, da vas bodo imeli radi le, če boste »dovolj dobri«.
Govoriti o sebi, svojih čustvih in potrebah vam je neprijetno. Lažje poslušate druge kot delite svoje misli, in ko pride trenutek, da bi se odprli, raje umolknete. Tovrstna zadržanost je pogosto obrambni mehanizem otrok, ki so odraščali v okolju, kjer njihova čustva niso bila zaželena ali slišana.
Poleg tega se lahko pojavi močan odpor do pogovorov o čustvih in konfliktih. Ob močnejših čustvenih odzivih drugih vam je nelagodno in najraje bi se umaknili. Vaši možgani so morda razvili občutljivost na čustveno napetost, ker ste se v otroštvu naučili, da vsaka »neprijetnost« pomeni nevarnost ali zavrnitev.
Odraslost brez notranje varnosti – a z možnostjo okrevanja
Težave s samodisciplino in občutkom notranje stabilnosti pogosto izvirajo iz pomanjkanja čustvenega vodstva v otroštvu. Če vas nihče ni naučil, kako se pomiriti, postaviti meje ali poskrbeti zase, to v odraslosti zahteva dodatno učenje. Pogosto se pojavita tudi zatiranje čustev in izguba stika s samim seboj. Ko si rečete, da ni časa za žalost, jezo ali ranljivost, lahko sčasoma ne veste več, kaj sploh čutite – in kaj si želite.
Nazadnje se ta notranji svet pogosto odraža v pomanjkanju sočutja do samega sebe. Napake si težko oprostite, neuspeh razumete kot dokaz, da niste dovolj. Na zunaj delujete močni in samostojni, a znotraj pogosto tiho trpite – ker ste se navadili, da vas v najtežjih trenutkih ni nihče objel, poslušal ali spodbudil.
A tukaj je pomembno vedeti: te posledice niso dokončne. Ne glede na to, česa kot otrok niste prejeli, imate danes kot odrasla oseba moč, da začnete ustvarjati drugačne izkušnje. Nežna pozornost, sprejemanje, podpora – vse to si lahko zdaj ponudite sami. In prav ta zavest, da lahko sami postanete tisto, kar vam je manjkalo, je lahko prvi in zelo močan korak k notranjemu celjenju.
Foto: Pexels
