To ni samo prometni problem. To je odraz stanja v glavah vodilnih. Jankovič, Ribič, Bratušek, Golob … ti ljudje nam vladajo. Njihova praznina, zmeda in egotrip se manifestirajo v zastojih, jamah in blokadah. Kako lahko pričakujemo urejene ceste in boljše pogoje za razvoj, če so njihove misli polne improvizacij, izgovorov in političnega oportunizma?
September je tu. Kot vsako leto simbolizira konec poletne brezskrbnosti, vrnitev v rutino šole, dela in, žal, v kaos slovenskih cest. Počitnice so za večino mimo, zdaj pa je ponovno čas za soočenje z realnostjo. Zame kot Ljubljančana še posebej. Vožnja po Ljubljani je postala prava umetnost preživetja. V zapore ulic in cest se niti ne spuščam več. Raje pazim na kotanje po cestišču, ki jih je razvozil avtobusni promet, kanalizacijske pokrove, ki pogreznjeni v cestišče kot v zasedi prežijo na pnevmatike ter asfalt, ki se kruši kot suh piškot. Mesto, ki vedno globlje tone v smeteh in vonju po bureku, čevapčičih ter balkanski folklori, je realnost. Urbanistične rešitve pa so naravnost smešne, saj celi deli prestolnice preprosto umirajo.
In kdo je za to kriv? Na prvo žogo seveda Jankovič. In seveda tudi je. A v resnici s(m)o zares krivi sami Ljubljančani. Oziroma naše glave. Kako drugače pojasniti, da Zoran Janković že toliko let kraljuje s svojo operativno nesposobnostjo in rabotami, ki vpijejo do neba? Ljudje volijo kaos, ker ga nosijo v sebi. Ker je to vse, kar poznajo in znajo. Kot bi dejal Hermes Trismegistos: “Kakor znotraj, tako zunaj; kakor zgoraj, tako spodaj.” Stanje naših cest in urbanizem nista naključje – je zrcalo duha ljudi, ki tukaj živijo.
Poglejmo širše, mimo avtocestnega obroča okoli Ljubljane, ki se vsak dan, za nekaj ur, spremeni v parkirišče. Cela Slovenija je v prometnem kolapsu že mesece. Med štirimi avtocestnimi kraki sta dva blokirana, eden pa komaj prevozen do Karavank, kjer se spet vse ustavi pet kilometrov pred mejo. Šele grožnje avtoprevoznikov so prisilile Andreja Ribiča, predsednika uprave DARS-a, da najde “rešitev”. Z lokalnimi skupnostmi, reševalci in gasilci so našli skupni jezik in delno odblokirali pot proti Novi Gorici. Kakšen genij! Kolaps, ki ga je sam povzročil – skupaj z ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek in njenim šefom Robertom Golobom –, bo zdaj “delno” razrešen. In to naj bi bila zmaga? Da o obtoževanju Italijanov, da niso kooperativni, niti ne govorimo. Včeraj so bili za to vlado fašisti, danes pa krivci za našo nesposobnost? Ah, sveta preproščina.
To ni samo prometni problem. To je odraz stanja v glavah vodilnih. Jankovič, Ribič, Bratušek, Golob … ti ljudje nam vladajo. Njihova praznina, zmeda in egotrip se manifestirajo v zastojih, jamah in blokadah. Kako lahko pričakujemo urejene ceste in boljše pogoje za razvoj, če so njihove misli polne improvizacij, izgovorov in političnega oportunizma? September bi moral biti čas novih začetkov, a če ne spremenimo tega, kar je znotraj – v naših glavah, vrednotah in izbirah –, bo zunaj samo še hujši kaos.
Sledilci Hermesa Trismegistosa so nas že pred 2000 leti opozarjali, da je svet okoli nas le odraz sveta v nas (in obratno). Skrajni čas je, da se zazremo vase, izberemo bolje in zahtevamo odgovornost. Drugače bomo prihodnje leto ob tem času brali kolumno z enako vsebino. Slovenija si res zasluži bolje. Moramo pa biti za to pripravljeni tudi kaj storiti. Se vsaj malo spremeniti, še komu drugemu dati priložnost in dovoliti, da se svet spremeni okoli nas.
