Astronomi so s pomočjo Zelo velikega teleskopa (VLT) Evropskega južnega observatorija (ESO) zaznali izjemno hiter proces rasti prosto lebdečega planeta, ki se ne giblje okoli zvezde, temveč samostojno potuje po vesolju. Objekt, imenovan Cha 1107-7626, se nahaja približno 620 svetlobnih let stran v ozvezdju Kameleon in ima maso, ki je med pet- in desetkrat večja od Jupitrove.
Opazovanja so pokazala, da planet v okolici akrecijskega diska požira plin in prah s hitrostjo kar šest milijard ton na sekundo. Gre za najmočnejšo stopnjo akrecije, ki so jo znanstveniki doslej zabeležili pri katerem koli planetarnem objektu.
Ekipo, ki jo je vodil Víctor Almendros-Abad z Astronomskega observatorija v Palermu, je presenetila nestanovitnost rasti. Ugotovili so, da hitrost akrecije ni stalna, saj se je do avgusta 2025 povečala za približno osemkrat glede na nekaj mesecev prej.
Po besedah Almendrosa-Abada odkritje razkriva, da planeti v zgodnjih fazah nastajanja niso nujno mirni in stabilni svetovi, kot si jih pogosto predstavlja javnost, temveč so lahko prizorišča burnih procesov. ESO kot glavni vir informacij poudarja, da je pojav posebej zanimiv, ker so podobni izbruhi akrecije znani pri mladih zvezdah, nikoli pa pri objektih planetarne mase.
Magnetna polja in vloga kemije
Eden ključnih namigov, ki ga je razkrilo opazovanje, je vloga magnetnih polj. Primerjava svetlobe pred in med akrecijskim izbruhom je pokazala, da magnetna aktivnost verjetno usmerja tok snovi proti planetu. To je značilnost, ki jo astronomi običajno povezujejo z zvezdami.
Dodatno presenečenje je prinesla kemijska analiza diska okoli planeta. Med burno fazo je bila zaznana prisotnost vodne pare, ki je pred izbruhom ni bilo. To pomeni, da proces akrecije vpliva tudi na kemično sestavo okolice. ESO v svojem poročilu poudarja, da to odkritje briše meje med zvezdami in planeti ter odpira nove raziskovalne možnosti.
Podatki iz različnih observatorijev
Za raziskavo so poleg instrumenta X-shooter na VLT uporabili tudi podatke vesoljskega teleskopa James Webb, ki ga upravljajo ameriška, evropska in kanadska agencija, ter arhivske meritve spektrografa SINFONI na VLT.
Soavtor Aleks Scholz z Univerze v St Andrewsu opozarja, da odkritje odpira vprašanje o izvoru tovrstnih planetov: ali gre za najmanj masivne objekte, ki nastajajo podobno kot zvezde, ali pa za orjaške planete, ki so bili izvrženi iz svojih prvotnih sistemov.
Tudi njegova kolegica Belinda Damian z iste univerze meni, da so rezultati pomemben dokaz, da imajo nekateri odmetniški planeti razvojne značilnosti, ki so bližje zvezdam. Po njenih besedah to odkritje omogoča nov vpogled v najzgodnejša obdobja nastajanja takšnih objektov.
Težave pri zaznavanju in prihodnje raziskave
Prosto lebdeče planete je sicer izjemno težko odkriti, saj so šibki v svetlobnem smislu. Vendar astronomi računajo, da bo ESO-jev prihajajoči Izjemno veliki teleskop (ELT), ki se gradi v čilski puščavi Atacama, omogočil temeljitejše raziskave. S svojo velikansko zrcalno površino in zmogljivimi instrumenti naj bi odkril več tovrstnih osamljenih planetov.
Amelia Bayo, astronominja pri ESO, je ob tem poudarila, da je spoznanje, da se planetarni objekt lahko obnaša podobno kot zvezda, presenetljivo. Po njenem mnenju to odpira nova vprašanja o tem, kako raznoliki so lahko svetovi v najzgodnejših fazah oblikovanja.
Odkritje je bilo objavljeno v reviji The Astrophysical Journal Letters, kjer so raziskovalci predstavili najhitrejši doslej opažen akrecijski dogodek pri objektu planetarne mase. Kot navaja ESO, rezultati raziskave ne ponujajo le novih podatkov o nastanku planetov, temveč tudi širše razumevanje povezav med planeti in zvezdami v njihovih zgodnjih razvojnih obdobjih.
Foto: Freepik
