Slovenija ob koncu leta 2025 še naprej tone v močvirje, ki si ga je sama izkopala. Utaplja se v visokih davkih, birokraciji ter v ideološkem enoumju. Golobova vlada ni naključje. Gre za simptom globljega strahu večinskega dela družbe pred spremembami. V bistvu gre za dediščino socializma, kjer je veliki brat skrbel za vse in to nas drži v primežu.
Tri leta vladanja Roberta Goloba so v javni prostor prinesla neverjetne količine laži, polovičnih ukrepov in vsesplošno nazadovanje. Svoboda govora je napadena z novim medijskim zakonom, ki krši temeljne akte EU in ZN. Ustavno sodišče zavlačuje z odločitvijo glede RTV že tri leta. Urejanje financiranja dolgotrajne oskrbe je komedija Levice par excellence. O novih stanovanjih ni ne duha in ne sluha, v 30-ih dneh pa ne pridete do specialista, temveč kvečjemu do obvestila, kdaj boste nekoč na vrsti. Državljani tako skozi pravni (ne)red in odsotnost vsakršne politične morale izgubljamo še zadnjo varovalko in strah pred državo postaja realnost.
Zato pred novimi volitvami potrebujemo pogum. Oportunisti vedno čakajo v senci toliko časa, dokler ne vidijo, kam teče množica. Potem skočijo pred njo in na ves glas kričijo: »Za menoj!« Vsakršna podobnost z nekaterimi obrazi slovenske politične scene NI naključna.
Trump je v tem mandatu pokazal na obratno možnost v politiki. Deluje neposredno in brez olepšav. Govori jezik ljudi, ki so siti praznih obljub. Tudi drugi mnenjski voditelji v Ameriki, kot so npr. Musk, Rogan, Vance …, so avtentični, drzni, predvsem pa vizionarski. Ljudje dandanes hrepenijo po resnici, ne pa po pingpongu laži in nekakšnih performansih, kjer premier tolče po govornici v Združenih narodih ali se celo usede na stopnice odra na državni proslavi. Dobro, da se mu ni pridružila še strankarska kolegica, predsednica Državnega zbora, ter malo poskakovala po odru za njim v rdečih čeveljčkih. Prikaz teatra absurda slovenske politike bi bil popoln.
Visoki davki dušijo gospodarstvo, javni sektor pa požira denar kot da po teh volitvah Slovenije več ne bo. Kaj pa malo bolj nerodne teme? Migracije, slovenska identiteta ali pa padajoča rodnost? Množice “inženirjev in zdravnikov” se valijo v Evropo, srbski trubači in PR borba za splav pa predstavljata simbol popolnoma zablodele ideologije.
Golobova vlada tako na vse kriplje ohranja nekakšen status quo. Zelena energija ostaja obljuba za rajo ter poslovna priložnost za elito, ukinitev dopolnilnega zavarovanja pa je tudi de facto zgolj podražitev pod novim imenom. Čakalne vrste v zdravstvu so daljše in daljše, vojna z zdravniki pa je prešla v zaključno fazo, saj je Ustavno sodišče odločilo, da zdravniki, enako kot vsi ostali državljani, v svojem prostem času lahko počnejo kar se jim pač ljubi. Tudi če delajo, je to zgolj njihova stvar.
Na prihajajočih volitvah 2026 je v zraku vonj po političnem obratu Slovenije v desno. Zbor harmonikarjev v Ljubljani je ta vonj prelil tudi v glasbo. Nova oblast bi ob tem lahko prevzela nekaj lekcij tudi iz Trumpovega zgleda. Predvsem odločne reze v ideološke programe, ki vsiljujejo enoumje. Konec privilegijev za nevladnike levice, preusmeritev denarja v inovacije, v podjetništvo, v izgradnjo ponosa biti Slovenec. Volitve tako ne bodo samo priložnost, zgolj nekakšno glasovanje, temveč klic k akciji. Ali hočemo živeti v inovativni, varni Sloveniji ali še naprej v socialističnem balkanskem eksperimentu?
Reforme bolijo, a takšna bolečina zdravi. Poenostaviti davke, zmanjšati birokracijo, zaščititi slovensko identiteto. Samozavest ni odsotnost strahu, temveč delovanje kljub temu, da te je strah. Če bomo še naprej, po volitvah, tolerirali laži in stagnacijo države, bomo tonili samo še globlje. Sprememba oblasti zato ni grožnja, temveč mogoče celo edina prava možnost. Svetloba zmaga le, če jo izberemo. Dovolj je propadanja, čas je za drznost.
