Na Ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) je potekalo peto strokovno srečanje v okviru cikla Pogovori stroke. Tokratna razprava je nosila naslov Priprava nacionalnega načrta za obnovo narave v mestih. Dogodek je organiziral Direktorat za prostor in graditev, udeležili pa so se ga strokovnjaki, občinski predstavniki, projektanti, nevladne organizacije in sodelavci ministrstva.
Kot so poudarili na ministrstvu, je priprava nacionalnega načrta del širšega procesa, ki ga na podlagi Uredbe o obnovi narave pripravljajo vse države članice Evropske unije. Uredba, sprejeta leta 2024, določa, da mora EU do leta 2030 obnoviti najmanj 20 odstotkov vseh kopenskih in morskih območij, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki potrebujejo obnovo.
V uvodnem nagovoru je generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev Nataša Bratina izpostavila pomen evropske uredbe. „Gre za enega ključnih korakov EU k varstvu okolja, ohranjanju biotske raznovrstnosti in prilagajanju na podnebne spremembe,“ je dejala.
Posebej je opozorila na zahtevnost izvajanja v urbanih območjih. „V mestih je pritisk na prostor še posebej velik, a prav zato je implementacija nujna,“ je dodala. Kot je pojasnila, imajo zelene površine in drevesa večplastno vlogo: izboljšujejo kakovost zraka, zmanjšujejo toplotne učinke in poplavno ogroženost, prebivalcem pa nudijo prostor za druženje in sprostitev.
„Zelene površine pomembno prispevajo tudi k identiteti in privlačnosti mest,“ je še poudarila Bratina.
Časovnica priprave načrta
Predstavnika Direktorata za naravo, dr. Daša Majcen in dr. Sašo Gorjanc, sta udeležencem predstavila časovnico priprave načrta. Do leta 2026 bo treba na podlagi znanstvenih dokazov določiti območja za obnovo, opredeliti kazalnike in pripraviti ukrepe za izboljšanje stanja.
„Končni osnutek načrta bo predložen Evropski komisiji septembra 2026,“ so pojasnili na ministrstvu. Kot so dodali, bo izvajanje ukrepov steklo v drugi polovici leta 2027. Poročanje o doseganju ciljev bo do leta 2030 potekalo na tri leta, nato pa do leta 2042 vsakih šest let.
Mag. Tomaž Miklavčič in Zala Bokal z Direktorata za prostor in graditev ter Barbara Černič z Geodetskega inštituta so predstavili strokovna izhodišča za mestna območja. Cilji, ki jih določa uredba, so jasni:
- do 31. decembra 2030 ne sme priti do neto izgub zelenih površin in krošenj v primerjavi z letom 2024,
- po letu 2030 mora biti trend rasti zelenih površin in drevesnih krošenj pozitiven,
- stanje se bo preverjalo vsakih šest let od leta 2031 naprej.
„Gre za obvezo, ki bo dolgoročno vplivala na podobo in kakovost bivanja v slovenskih mestih,“ so poudarili na ministrstvu.
Metodološki pristopi in kazalniki
Predstavili so tri različne metodološke pristope za določitev urbanih ekosistemov. Država lahko uporabi:
- območja občin z mesti in predmestji,
- območja prostorske mreže na podlagi gostote prebivalstva,
- razširjena območja teh mrež na primestna naselja.
„Kazalniki bodo temeljili na deležu zelenih površin in deležu krošenj,“ so pojasnili. Uporabili bodo podatke programa Copernicus, dopolnjene z nacionalnimi viri, kot je lasersko skeniranje Geodetske uprave.
Vloga občin in partnerstev
V nadaljevanju je Miran Košpenda iz Združenja mestnih občin Slovenije predstavil aktivnosti v okviru Partnerstva urbane agende EU. Poudaril je, da se evropske pobude in slovenski načrt prepletajo, saj je cilj vsem enak – več zelenih površin v mestih.
Mag. Tomaž Černe iz podjetja IGEA pa je opozoril na izzive prostorskega načrtovanja. „Zagotoviti je treba zadostne zelene površine in hkrati do leta 2050 doseči cilj ničelne neto pozidave,“ je dejal. Kot je dodal, se pri tem lahko pojavijo konflikti med različnimi zahtevami.
Razprava je pokazala, da uredba za urbana območja prinaša številna odprta vprašanja. Udeleženci so se spraševali, kaj pomeni „zadovoljiva raven“ zelenih površin in krošenj ter kako visoko naj si Slovenija zastavi cilje.
„Treba je razmišljati ne le o količini, temveč tudi o kakovosti zelenih površin,“ so poudarili strokovnjaki. Govorili so o njihovi dostopnosti, povezanosti z modro infrastrukturo ter o potrebah po financiranju in vzdrževanju.
Kot so dodali, ima Slovenija na tem področju že razvite strokovne podlage, dobre prakse in obsežne podatkovne baze. „Naloga bo te vire povezati v enoten in finančno podprt sistem,“ so pojasnili na ministrstvu.
Foto: Freepik
