Sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev za odpadke, kot ga predvideva slovenski Zakon o varstvu okolja (ZVO-2), ni v nasprotju s pravom Evropske unije, je odločilo Sodišče EU. Odgovorilo je na vprašanja slovenskega Ustavnega sodišča, ki je preverjalo skladnost določb ZVO-2 z evropskimi pravnimi načeli. Sodba je pomembna zlasti glede razumevanja upravičenosti nacionalne ureditve, ki uvaja enotno nepridobitno organizacijo s posebnimi pooblastili na področju ravnanja z odpadki.
Mag. Jasmina Potrč je v razlagi na IUS-Info zapisala: „Sodišče EU dopušča, da država članica za izpolnjevanje ciljev okoljske politike, zlasti za izvajanje sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev, vzpostavi enotno nepridobitno organizacijo z izključno pravico, vendar pod pogojem, da je ta upravičeno, sorazmerno, transparentno in jasno opredeljena kot javna služba.“
Spremembe, ki jih je prinesel ZVO-2, so v Sloveniji ukinile možnost izbire med več ponudniki in uvedle enotno organizacijo za vsako kategorijo proizvodov. To je izzvalo vprašanja o svobodi ustanavljanja, pravni varnosti ter posegih v obstoječe pravice gospodarskih subjektov. Ustavno sodišče je zato zaprosilo Sodišče EU za tolmačenje.
Sodišče EU je razsodilo, da je razširjena odgovornost proizvajalcev lahko del storitve splošnega gospodarskega pomena, če so izpolnjeni določeni pogoji.
„Enotno organizacijo je torej mogoče šteti za podjetje, pooblaščeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, če jo država dejansko pooblasti in so njene obveznosti natančno opredeljene v pravnem aktu,“ je zapisala mag. Jasmina Potrč.
Sorazmernost in nadzor ključna za dopustnost omejitev
Sodišče EU je obravnavalo tudi vprašanja o sorazmernosti ukrepa, saj zakon določa izključno pravico za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti. Čeprav gre za izjemo od pravil prostega trga, jo pravo EU dopušča, če je takšna ureditev utemeljena in nujna za dosego okoljskih ciljev.
„Monopolno ureditev mora spremljati vzpostavitev regulativnega okvira, ki zagotavlja, da bo lahko ta monopolist dejansko dosledno in sistematično uresničeval cilja varstva okolja in varovanja javnega zdravja, pod strogim nadzorom javnih organov, monopolist pa mora svojo dejavnost opravljati nepridobitno,“ je izpostavila mag. Jasmina Potrč.
Dodala je tudi opozorilo Sodišča EU, da bi bila takšna ureditev lahko pretirana, če obstajajo manj omejujoči načini za dosego istih ciljev: „Zato mora nacionalno sodišče presoditi, ali je enotna organizacija res nujna za zagotovitev enotnega delovanja sistema ROP in ali so bili alternativni, manj omejevalni modeli izključeni na podlagi tehtnih razlogov.“
Brez nadomestil, a le če so pravice ustrezno varovane
ZVO-2 predvideva tudi samodejno prenehanje pogodb z obstoječimi izvajalci brez nadomestil, kar bi lahko pomenilo kršitev legitimnih pričakovanj podjetij. A tudi na tem področju Sodišče EU ni ugotovilo kršitve evropskega prava – če so izpolnjeni pogoji sorazmernosti.
„Tudi ex lege prenehanje veljavnosti dovoljenj, na podlagi katerih so gospodarski subjekti opravljali navedene dejavnosti, ni v nasprotju z evropsko ureditvijo, vendar le pod že omenjenimi pogoji upoštevanja načela sorazmernosti,“ navaja mag. Jasmina Potrč.
Sodišče EU je podprlo tudi obvezno skupno izpolnjevanje obveznosti razširjene odgovornosti, če obstajajo ustrezna procesna jamstva in zaščita pred nepošteno konkurenco.
„Evropska ureditev ne nasprotuje slovenskemu zakonu, vendar le, če te obveznosti spremljajo zadostna procesna jamstva, zlasti v zvezi z morebitnimi nasprotji interesov ali neugodnim konkurenčnim položajem,“ je še zapisala Potrčeva.
Čeprav je Sodišče EU presodilo, da nacionalna ureditev na splošno ni v neskladju s pravom EU, mora Ustavno sodišče zdaj preveriti, ali konkretna slovenska ureditev ZVO-2 v celoti ustreza vsem merilom iz sodbe.
„Kot že navedeno, bo moralo Ustavno sodišče opraviti podrobno presojo, ali nacionalna ureditev v obravnavanem primeru dejansko izpolnjuje vse v sodbi izpostavljene pogoje,“ je zaključila mag. Jasmina Potrč.
Foto: Freepik
