Nekateri starši na zunaj delujejo popolnoma običajno – skrbni, vključeni, morda celo nekoliko zahtevni. A za tem se lahko skriva vzorec vedenja, ki na otroke pusti globoke čustvene posledice. Po mnenju psihologov narcisoidno starševstvo ni vedno očitno – pogosto je preoblečeno v pretirano skrbnost, visoka pričakovanja ali v navidezno dobronameren nadzor. V resnici pa gre za subtilne, a dolgotrajno škodljive oblike čustvene manipulacije.
Ena najpogostejših lastnosti narcisoidnega starša je stalna potreba po tem, da je v središču dogajanja. Tudi v trenutkih, ki naj bi bili namenjeni otroku – ob rojstnih dnevih, ob uspehih ali v čustveno občutljivih pogovorih – narcisoidni starš išče način, da preusmeri pozornost nase. Če mu to ne uspe, lahko sledi čustvena manipulacija, pasivna agresija ali celo izrazi užaljenosti, zaradi katerih otrok dobi občutek krivde in odgovornosti za starševa čustva.
Pogojna ljubezen je še ena pogosta dinamika. Takšni starši izražajo toplino in naklonjenost le, kadar otrok izpolnjuje določena pričakovanja – ko je priden, uspešen ali ko se sklada z njihovo podobo o “idealnem” otroku.
Vse, kar odstopa od tega, se pogosto kaznuje z molkom, kritiko ali čustvenim umikom. To pri otroku zgradi globoko notranjo negotovost, ki lahko ostane prisotna še v odrasli dobi – kot stalna potreba po potrditvi in strah pred zavrnitvijo.
Velik znak narcisoidnega vedenja je tudi nezmožnost priznanja napake. Namesto prevzemanja odgovornosti ti starši raje prelagajo krivdo – na otroka, partnerja ali koga tretjega. Otrok se zato pogosto znajde v vlogi tistega, ki “drži čustveno ravnotežje” v družini. Vzdušje postane napeto in nepredvidljivo, otrok pa začne verjeti, da je on sam odgovoren za razpoloženje staršev, kar je močno čustveno breme.
Najbolj boleče in zmedeno pa je lahko tekmovanje, ki ga otrok čuti s strani lastnega starša. Namesto spodbude in ponosa se pojavi subtilno rivalstvo. Starš zmanjšuje otrokove dosežke, ga posnema ali celo sabotira. To lahko v otroku zbudi globoko zmedo – zakaj nekdo, ki bi moral biti opora, hkrati deluje kot tekmec?
Prepoznati te vedenjske vzorce je ključno za razumevanje, kako so določeni odnosi iz otroštva vplivali na naše današnje občutke, odnose in meje. Ko jih ozavestimo, lahko začnemo graditi bolj zdravo in varno notranjo strukturo – ne glede na to, kakšno zgodbo nosimo iz otroštva.
Foto: Freepik
