December 2025 bi moral dišati po cimetu, miru in spravi. Pa ne diši prav preveč. Bolj diši po korupciji, saj ga lahko upravičeno označimo kar za mesec razkritij. Če je bil do zdaj še kdo v dvomih, ali ima slovenska politika gnilo jedro, mu je december postregel z jasnim odgovorom. Brez olepšav.
Dve zaporedni oddaji Tarča sta naredili tisto, česar institucije že leta ne zmorejo ali nočejo. Pokazali sta na sistem. Ne posameznih zdrsov, “napak v postopkih” ipd. v celofan zavitih barabij, temveč ustroj oblasti, v katerem so nekateri preprosto nedotakljivi.
Prva oddaja 11. decembra je razkrila podrobnosti iz tožilske zahteve za sodno preiskavo: kuverte z denarjem, donacije, sumi o razkošnih počitnicah v zameno za posredovanje pri upravnih dovoljenjih, baje tudi zabojih ruma kot nagrade za opravljeno delo po uradih ipd. V središču je ljubljanski župan Zoran Janković, ki naj bi pomagal investitorjem, vključno s spornim kanalom C0 skozi zaščiteno območje.
Po podatkih Specializiranega državnega tožilstva je Janković domnevno posredoval za znane osebe, kot so investitorji v nepremičninskih projektih, v zameno pa prejemal podkupnine v obliki gotovine, daril in uslug. Primer: en investitor naj bi plačal več deset tisoč evrov za hitro dovoljenje za gradnjo v zaščitenem območju, kar je vodilo do okoljske škode in pritožb lokalnih prebivalcev. Janković je celo poslal oster dopis RTV Slovenija, v katerem je zahteval umik oddaje in grozil s tožbami, češ da gre za “govorice” in ne za dejstva. No, kakorkoli, vsaj to je dejstvo, da je tožilstvo zbralo dokumentirane sume iz pričevanj, bančnih transakcij in elektronske korespondence, ki kažejo na sistematično zlorabo položaja.
Druga oddaja 18. decembra je dodala sol na zadane rane izpred tedna dni in sicer je govorila o sodnih manevrih, kjer primeri zastarajo, se ustavijo ali izginejo. Dosedanja zgodovina okoli Jankovića je pokazala, da ga sistem ščiti. Ob tem je skoraj nujno tudi dodati, da se tudi predsednik vlade Robert Golob, ki se je javno deklariral kot nekakšen borec proti korupciji (z ničelno toleranco), z njim zabava na odru zabave uslužbencev MOL, skupaj zajtrkujeta v prostorih obsojenca v narko zadevi Balkanski bojevnik itd.
Po razkritjih je letos zastaral tudi dolg Jureta Jankovića, mlajšega sina župana, v višini več sto tisoč evrov. Sodni postopki proti Zoranu Jankoviću trajajo leta: od primera prodaje kubikov prostora v ljubljanskih Stožicah, primera “farmacevtka” iz l. 2014, kjer je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov, do nedavnih obtožb o korupciji v Mercatorju, kjer so primeri zastarali zaradi počasnosti sodišč.
Tudi Robert Golob je bil ovaden zaradi suma korupcijskega dejanja po členu 264 KZ-1 – dajanja daril za nezakonito posredovanje – a tožilstvo je ovadbo zavrglo. Naveza Golob-Janković je več kot očitna: skupna politična zgodovina v stranki, skupni nastopi na zabavah, zajtrki in podpora pri projektih, kot je nova ljubljanska avtobusna postaja, ki naj bi celo dobila nezakonito dovoljenje na podlagi neveljavne uredbe o hrupu.
Več kot očitno vse skupaj ni korupcija posameznika. Gre za mrežo, kjer moč in vpliv pretehtata pravo. Dokler nedotakljivi ostajajo nedotakljivi, imamo pač vladavino moči in ne prava. Posamezniki se utapljajo v birokraciji in škodi (npr. zmanjšanje kakovosti življenja okoliških stanovalcev zaradi sence objekta Bellevue), veliki pa dobijo zeleno luč, kljub evidentnim kršitvam zakonodaje. To ni noben cinizem, temveč realnost. Ob tem pa tudi dokaz, da je Golobovo govoričenje o reformah navadna laž. Gre za ohranjanje privilegijev, pozicij ter posledično statusa quo. Žal stanja takšnega mirovanja narava ne pozna. Ali rasteš ali propadaš, ni vmesne stopnje trajnega mirovanja.
Ta december razgalja vso bedo slovenske demokracije. Gre za sistem, kjer korupcija ni izjema, ampak pravilo. Kjer se ščitijo elite, medtem ko mali ljudje plačujejo ceno. Brez neodvisnih institucij, ki bi kaznovale nedotakljive, ni prave demokracije temveč le fasada. Polarizacija med levico in desnico več kot očitno služi predvsem kot dimna zavesa, da se resni problemi, kot so npr. demografski padec, gospodarska stagnacija ali izguba zaupanja v pravni sistem, enostavno ne rešujejo. Prihajajoče volitve 2026 so resna priložnost za obračun s takšnimi praksami in politično opcijo, ki namesto skrbi za državljane ureja predvsem hitro vračilo odžagane glave nazaj na kip komunističnega tirana Josipa Broza Tita.
