Toksična pozitivnost je vzorec razmišljanja in vedenja, pri katerem se vztrajno poudarja „pozitivno razmišljanje“, hkrati pa se zanika, zmanjšuje ali potiska na stran neprijetna, težka ali boleča čustva. Sporočilo, ki ga tak pristop pošilja, je preprosto: slaba čustva niso zaželena, o njih ni primerno govoriti, treba jih je „premagati“ z nasmehom in optimizmom.
V praksi se to kaže v izjavah, kot so „samo pozitivno misli“, „vse se zgodi z razlogom“, „drugi imajo še huje“ ali „bodi hvaležen, namesto da se pritožuješ“. Takšni odzivi so pogosto dobronamerni, a lahko pri sogovorniku ustvarijo občutek, da so njegova čustva neprimerna, pretirana ali celo napačna.
Čustva, tudi neprijetna, imajo pomembno funkcijo. Strah opozarja na nevarnost, jeza na kršene meje, žalost na izgubo. Če ta čustva sistematično potiskamo stran ali jih poskušamo „prebarvati“ s prisilnim optimizmom, ne izginejo, temveč se lahko izrazijo drugače: kot telesne težave, kronični stres, razdražljivost ali občutek notranje praznine.
Raziskave na področju psihologije kažejo, da je zatiranje čustev povezano z večjo stopnjo anksioznosti in depresivnih simptomov ter slabšim obvladovanjem stresa. Ko si človek ne dovoli priznati, da mu je težko, si hkrati zapre pot do podpore, razumevanja in konkretnih rešitev.
Kako vpliva na odnose
Toksična pozitivnost ne vpliva le na posameznika, temveč tudi na kakovost odnosov. Če nekdo ob osebni stiski vedno naleti na „svetle“ odgovore, lahko dobi občutek, da ni slišan. Posledica je umik, manj odprta komunikacija in manj zaupanja.
V delovnem okolju se to lahko kaže kot pritisk, da je treba biti ves čas motiviran, nasmejan in „pozitiven“, tudi kadar so razmere objektivno naporne. Težave se zato manj prijavljajo, konflikti ostajajo nerazrešeni, izgorelost pa se lahko poglablja pod površjem.
Kje je meja med zdravim optimizmom in toksično pozitivnostjo
Pozitiven pogled na prihodnost sam po sebi ni škodljiv. Zdrav optimizem pomeni, da človek verjame v možnost izboljšanja, hkrati pa priznava trenutno stisko. Razlika je v tem, ali prostor obstaja tudi za neprijetna čustva.
Zdrava drža: „Težko ti je in to je razumljivo. Poglejva, kaj lahko narediš, da bo lažje.“
Toksična pozitivnost: „Ne razmišljaj o tem, bodi hvaležen in bo minilo.“
V prvem primeru so čustva priznana, v drugem so preskočena.
Zakaj se to sploh pojavlja
Družbena omrežja, motivacijska kultura in poudarek na uspehu so prispevali k predstavi, da je stalna sreča dosegljiv in celo pričakovan cilj. Negativna čustva se zato pogosto razumejo kot osebni neuspeh, ne kot normalen del človeške izkušnje.
Poleg tega se ljudje včasih zatečejo k pozitivnim frazam, ker jih tuja bolečina spravlja v zadrego in ne vedo, kako se nanjo odzvati. Hitri optimistični nasveti so preprost način, da se neprijetnemu pogovoru izognejo.
Je to lahko škodljivo
Da. Dolgoročno lahko toksična pozitivnost prispeva k slabšemu duševnemu počutju, večjemu občutku osamljenosti in težavam v odnosih. Ko posameznik dobi sporočilo, da njegova stiska ni zaželena, se poveča verjetnost, da jo bo nosil sam, brez podpore okolice.
Poleg tega lahko vodi v občutek krivde: če moraš biti vedno pozitiven, potem je vsako slabo počutje videti kot osebna napaka. To dodatno obremeni ljudi, ki se že soočajo s težkimi okoliščinami, boleznijo, izgubo ali dolgotrajnim stresom.
Namesto prisilnega optimizma se v strokovni literaturi poudarja pomen čustvene validacije, torej priznanja, da so občutki smiselni glede na okoliščine. To ne pomeni, da se človek „utaplja“ v negativnosti, temveč da si najprej dovoli realen pogled na to, kako se počuti, šele nato pa išče poti naprej.
V praksi to pomeni več poslušanja in manj popravljanja. Več stavkov tipa „razumem, da ti je težko“ in manj „moraš gledati na svetlo plat“. Tak pristop zmanjšuje psihološki pritisk in krepi občutek, da v stiski nisi sam, kar je eden ključnih zaščitnih dejavnikov za duševno zdravje.
