V tokratni kolumni Tone Kajzer, specialist za mednarodne odnose, karierni diplomat ter nekdanji veleposlanik v Združenih državah Amerike in nordijskih državah, odpira vprašanje, s katerim se Evropa in Zahod vse pogosteje soočata brez jasnih odgovorov: kaj lahko v letu 2026 realno pričakujemo od Evropske unije in od sveta, ki se je v zadnjih letih temeljito spremenil.
Slovenci smo od leta 2004 del “družine” držav članic EU. Gre za projekt miru in prosperitete. Za EU smo bili vsi prepričani, da je trajno zagotovilo, da se vojna nikoli več ne vrne na evropska tla. Vse do leta 2022 oz. do agresije Rusije na Ukrajino, ki se bo v letu 2026 “prevesila” že v četrto leto.
V obdobju po vstopu v Evropsko unijo leta 2004 smo Slovenci “zgradili” solidno pravno in socialno državo, in povečali naš materialni standard. Dejansko smo popeterili naš družbeni bruto produkt. “Odrekli” smo se naši valuti Tolarju in leta 2007 sprejeli evropsko valuto evro. Obenem smo se dvakrat uspešno “preizkusili” v vlogi predsedujoče države EU. Z odločitvami sooblikujemo sedanjost in prihodnost EU.
Po padcu sovjetskega komunizma je ameriški politolog Fukuyama napisal knjigo Konec zgodovine. Napovedal je konec vojn, in globalno prevlado liberalnega družbenega modela. Nekaj let zatem, leta 1996 je prav tako Američan profesor Huntington napisal knjigo t.i. “Trk civilizacij”. Napovedal je konflikte v prihodnosti. In sicer vzdolž »kulturno-civilizacijskih« ločnic. Takrat, posebej pa v obdobju velike širitve Evropske unije, ko smo Slovenci vstopili v EU nihče ni verjel, da bo situacija v Evropi in svetu v letu 2025 “odslikavala” Huntingtonove napovedi.
“Trk civilizacij”
Je imel torej Huntington prav, Fukuyama pa se je motil? So naše odločitve, ali t.i. “trk civilizacij” povzročile, da na evropskih tleh kot rečeno že četrto leto poteka agresivna vojna? Smo Evropejci sami “krivi”, da se EU nahaja v demokratičnem deficitu, krizi identitete in demografskem upadanju, da se slabša notranja varnost, in konkurenčnost, povečuje prenormiranost in krepi trend deindustriualizacije in energetska tveganja?
Za začetek lahko z gotovostjo trdimo, da se niso uresničile napovedi Fukuyame, da bo po padcu Berlinskega zidu prevladala paradigma svobodnega in liberelnega mednarodnega reda. Rusija kot dotedanji rival Zahoda se ni demokratizirala. Od leta 2008, posebej pa z agresijo na Ukrajino, si prizadeva za “zlom” obstoječega mednarodnega reda.
Prav tako geopolitični analitiki trdijo, da vzpon Kitajske, ki je tudi s pomočjo Zahoda v zadnjih dvajsetih letih “zgradila” industrijske kapacitete, ki sedaj “preplavljajo” svet, in temelji na drugačnih civilizacijskih vrednotah, povečuje globalna neravnovesja. Mednarodne organizacije, posebej OZN, postavljene po drugi svetovni vojni, za zagotavljanje miru in varnosti, so zaradi “porušenih” razmerij moči na globalni ravni, postale neučinkovite.
“Razpoke” v Transatlantskem sodelovanju
Obenem obrambno zavezništvo NATO, ki temelji na skupnih demokratičnih vrednotah držav zavezništva, katerega del je tudi Slovenija, še vedno “sloni” predvsem na ZDA. Vidne so “razpoke” v Transatlantskem sodelovanju. Te razpoke, ki jih velikokrat zaradi nerealnih pričakovanj glede konca vojne v Ukrajini, in seveda ob izdatnem “podpiranju” s strani t.i. zavezništva “Zmaja in medveda” kot je nenačelno zavezništvo oz. strateško usklajevanje Kitajske in Rusije poimenovala ene vidnejših evropskih geopolitičnih ekspertk, še dodatno “podpihujejo” predvsem evropski levo usmerjeni mediji.
Mednarodno okolje v aktualnem času torej najbolj zaznamuje geopolitična nevihta in tehnološko rivalstvo med ZDA in Kitajsko, kar se odseva v številnih vojnah in regionalnih konfliktih vzdož kulturno-civilizacijsih prelomnic. Odziv na rusko agresijo kaže na strateške šibkosti Zahoda. Izkoriščanje nezakonitih migracij za destabilizacijo ZDA in EU sovpada s šibko demografijo in upadanjem gospodarske moči.
Slabitev Zahoda za spremembo globalnega reda izkoriščajo države, katerih družbeni model temelji na avtoritarnem vodenju. Obenem analitiki trdijo, da Zahodni demokratični svet, na drugi strani izgublja vrednostne temelje, kar krepi geopolitično in ekonomsko ranljivost Zahoda, kjer pa seveda velik delež odgovornosti za stanje v katerem smo se znašli, kot je napovedal Huntington, nosimo sami.
Varnost in stabilnost
Varnost in stabilnost sta ključni za mir in prosperiteto. V letu 2026 moramo zato po mojem mnenju, ne glede na to, da se včasih razlike zdijo nepremostljive, vztrajati na transatlantskem zavezništvu ter skupaj krepiti pomoč Ukrajini. Razplet vojne v Ukrajini bo namreš po mojem mnenju najbolj vplival na varnost, in na splošno na položaj EU, ne samo v letu 2026, ampak v prihodnjih letih oz. v prihodnjih desetletjih.
V tem smislu bo končanje vojne v Ukrajini najbolj zaznamovalo varnostno okolje, ne samo v Evropi, ampak globalno. Lahko rečemo, da bo razplet vojne v Ukrajini vplival tudi na situacijo v Jugovzhodni Aziji, kjer v zadnjem času ne naraščajo samo napetosti glede Tajvana, ampak se zaenkrat retorično v spopade “zapletata” veliki azijski sili, Kitajska in Japonska.
Strokovnjaki iz področja mednarodnih odnosov in varnostnih ved vedo, da je najbolj učinkovito sredstvo za preprečevanje vojne odvračanje potencialne agresije s krepitvijo lastne obrambne moči. V tem smislu bo v letu 2026 izjemno pomembno, da v EU, in v Sloveniji, krepimo obrambno/odvračalne sposobnosti, in si prizadevamo za preseganje notranjih sporov in delitev. Slednje, poleg t.i. prebujenskih ideologij in nerealno zastavljenega zelenega prehoda, seveda spodbujajo tudi zunanji dejavniki.
V kolikor nam bo v letu 2026 uspelo okrepiti t.i. sredinski prostor, ki zagotavlja zmanjševanje izjemnih politični nihanj in krepitve ekstremov, ter povezati politične silnice, ki se zavzemajo za močno, vendar ne ideološko monolitno EU, smo lahko zmerno optimistični. EU bo namreč uspešna samo, v kolikor bo temeljila principu subsidiarnosti oz. na suverenih in demokratičnih državah članicah, ki v ospredje postavljajo pravice (in dolžnosti) posameznika, obenem pa odgovorno skrbijo za varnost, konkurenčnost in gospodarski razvoj ter pravno državo. Pomembna je ekonomska in dejanska svoboda posameznika, saj je to predpogoj za obstoj in rast Zahodne civilizacije na skupnem moralnem in etičnem vrednostnem kulturno-civilizacijskem temelju.
In v letu 2026, ko bomo Slovenci odšli na volitve, ki bodo v marsičem izjemno vplivale na prihodnji položaj in razvoj Slovenije kot demokratične države, ne pozabimo, da smo Slovenci v potekajoči globalni geopolitični nevihti del Zahodnega demokratičnega sveta.
Tone Kajzer
(op. Tone Kajzer je specialist mednarodnih odnosov ter karierni diplomat in nekdanji veleposlanik v ZDA in Nordijskih državah)
