Trk asteroida v nekaj minutah izrisal kanjone na Luni
Veliki kanjon v ameriški zvezni državi Arizona velja za eno največjih naravnih čudes na Zemlji, oblikovanih skozi milijone let s pomočjo erozije reke Kolorado. Najnovejše raziskave pa razkrivajo, da tudi na Luni obstajata dva kanjona, ki sta po velikosti primerljiva z Velikim kanjonom, čeprav sta nastala na povsem drugačen način.
Znanstveniki so identificirali ta kanjona v regiji, imenovani Schrödingerjev udarni bazen, ki se nahaja na oddaljeni strani Lune, vedno obrnjeni stran od Zemlje, navaja Reuters. Po njihovih ugotovitvah sta kanjona nastala v izjemno kratkem času, saj je močan udarni dogodek sprožil njihovo oblikovanje v manj kot desetih minutah. Študija, objavljena v reviji Nature Communications, razkriva, da je pred približno 3,8 milijarde let lunino površje zadelo veliko nebesno telo, kar je povzročilo izjemno silovit dvig skalnatih odpadkov, ki so izdolbli kanjona.
Po besedah Davida Kringa, geologa z Lunarnega in planetarnega inštituta v Houstonu, je ta trk sprostil približno 130-krat več energije, kot jo trenutno premore celoten svetovni jedrski arzenal. Raziskovalci so pri svoji analizi uporabili podatke, ki jih je pridobilo robotsko vesoljsko plovilo NASA Lunar Reconnaissance Orbiter, ter računalniško modeliranje za simulacijo smeri in hitrosti letečih odpadkov. Rezultati kažejo, da so ti delci potovali s hitrostjo do 3600 kilometrov na uro.
Izjemne dimenzije luninih kanjonov
Kanjona, ki sta posledica tega izjemnega dogodka, sta Vallis Planck in Vallis Schrödinger. Prvi se razteza na približno 280 kilometrih dolžine in doseže globino 3,5 kilometra, medtem ko je drugi nekoliko krajši, z dolžino okoli 270 kilometrov in globino 2,7 kilometra.
Dogodek, ki je povzročil nastanek teh kanjonov, sega v obdobje močnega bombardiranja notranjega Osončja, ko so trki z vesoljskimi telesi bili pogosti. Menijo, da je bil ta pojav povezan s spremembami v orbitah plinastih velikanov, kot so Jupiter, Saturn, Uran in Neptun, kar je povzročilo premike asteroidov in kometov.
Predmet, ki je zadel Luno, naj bi imel premer okoli 25 kilometrov, kar je več kot asteroid, ki je pred 66 milijoni let trčil v Zemljo in prispeval k izumrtju dinozavrov. Ob trku je nastala ogromna količina odpadnega materiala, ki se je izstrelil v vesolje in nato padel nazaj na površino, kar je povzročilo oblikovanje kanjonov.
Dolgotrajne sledi na Lunini površini
Lunini kanjoni so še danes jasno vidne brazgotine, ki segajo navzven od glavnega udarnega kraterja. V okolici je mogoče opaziti številne manjše kraterje, nastale zaradi udarcev manjših delcev iz zavese odpadkov. To je bil eden zadnjih velikih udarcev v zgodnjem obdobju Osončja, ki je pustil dolgotrajne posledice na površju Lune, medtem ko na Zemlji zaradi tektonike plošč takih starodavnih sledi ni več mogoče najti.
Zemeljska površina se namreč nenehno obnavlja, saj so kontinentalne plošče v stalnem gibanju, kar omogoča recikliranje kamnin. Nasprotno pa je Luna geološko precej bolj nedejavno telo, ki ohranja sledi starodavnih trkov skozi milijarde let.
Pomen za prihodnje lunarne misije
Nova spoznanja o Schrödingerjevem udarnem bazenu so ključnega pomena za prihodnje lunarne raziskave. To območje se namreč nahaja blizu predvidenega raziskovalnega sektorja za Nasino misijo Artemis, v okviru katere nameravajo astronavti ponovno stopiti na Lunino površje po več kot petih desetletjih. Po navedbah Kringa bi lahko astronavti zbrali vzorce starodavnih kamnin, ki bi lahko osvetlili najzgodnejša obdobja lunarne zgodovine.
Znanstveniki upajo, da bodo ti vzorci omogočili nadaljnje raziskave o izvoru Lune, vključno s hipotezo, da je nastala po trku masivnega nebesnega telesa v Zemljo, pri čemer se je v vesolje izločil staljeni material, ki je sčasoma oblikoval naš naravni satelit. Prav tako bi lahko analize pomagale preveriti teorijo, da je bila Luna v svojih najzgodnejših fazah prekrita z oceanom magme.
Portal24; Foto: Pixabay
