Evropske države se ob zaostrenih varnostnih razmerah vse pogosteje sprašujejo, ali je sedanji sistem jedrskega odvračanja še zadosten. Skrb zaradi ruske vojaške moči, vključno z jedrskim orožjem, ter negotovost glede dolgoročne zavezanosti Združenih držav varnosti celine sta jedrsko vprašanje potisnila v središče političnih razprav.
Medtem ko imata ZDA in Rusija na razpolago več tisoč jedrskih bojnih glav, sta v Evropi jedrsko oboroženi le Francija in Velika Britanija, skupaj z nekaj sto konicami. Prav to neravnotežje odpira vprašanja o prihodnji vlogi Evrope pri lastni obrambi.
Razmišljanja, ki so bila v številnih evropskih državah dolga leta politični tabu, so se okrepila po ruski agresiji na Ukrajino in ob ponavljajočih se dvomih o trdnosti ameriškega varnostnega jamstva. Del evropskih voditeljev meni, da se Evropa ne more več povsem zanašati na zunanje varnostne zagotovila.
Strokovnjaki so v poročilu, pripravljenem ob münchenski varnostni konferenci, opozorili, da Evropa vstopa v novo jedrsko realnost. Po njihovem mnenju bi se morala Unija nujno soočiti z dejstvom, da se razmere spreminjajo in da ruska politika na področju jedrskega orožja postaja vse bolj nepredvidljiva.
Nemški kancler je ob robu konference potrdil, da znotraj Evrope že potekajo zaupni pogovori o možnostih okrepljenega jedrskega odvračanja. Britanski premier je ob tem poudaril, da britanske jedrske zmogljivosti že prispevajo k varnosti zavezništva, hkrati pa London poglablja sodelovanje s Parizom.
Ameriški jedrski dežnik ostaja osrednji steber
Kljub vse glasnejšim razpravam generalni sekretar Nata vztraja, da v Evropi nihče resno ne razmišlja o popolni zamenjavi ameriškega jedrskega dežnika. Po njegovih besedah so razprave o krepitvi evropskega prispevka legitimne, vendar zgolj kot dopolnilo, ne pa kot alternativa ameriškemu jamstvu.
Podobno sporočilo prihaja tudi iz Washingtona. Ameriški obrambni uradniki poudarjajo, da razširjeno jedrsko odvračanje ZDA v Evropi ostaja v veljavi, hkrati pa spodbujajo večjo evropsko vlogo, ki pa mora biti premišljena zaradi tveganj širjenja jedrskega orožja in morebitne destabilizacije.
Poročilo, predstavljeno v Münchnu, je izpostavilo pet možnih poti za Evropo: nadaljnje zanašanje na ameriško jedrsko zaščito, večjo vlogo francoskega in britanskega arzenala, skupni razvoj evropskega jedrskega odvračanja, širitev jedrskih zmogljivosti na več držav ali pa okrepitev konvencionalnih sil do ravni, ki bi same po sebi delovale odvračilno.
Avtorji opozarjajo, da nobena od možnosti ni preprosta, poceni ali brez tveganj. Kratkoročno se kot najbolj izvedljiva še vedno kaže ohranitev sedanjega sistema, dolgoročno pa bo Evropa po njihovem mnenju morala sprejeti strateške odločitve in vanje vložiti znatna sredstva.
Razprava, ki se je dolgo odvijala zgolj v strokovnih krogih, se tako vse bolj seli v politični prostor, kjer postaja jasno, da se bo morala Evropa prej ali slej soočiti z vprašanjem lastne vloge pri jedrskem odvračanju.
![Romana Tomc [Foto: www.RomanaTomc.si]](https://i0.wp.com/portal24.si/wp-content/uploads/2023/05/tomcromana2018-19-scaled.jpg?fit=300%2C200&ssl=1)
