Med obravnavo italijanskega proračuna za leto 2026 v senatu je izstopal enovrstični amandma, ki je po navedbah več virov znova sprožil politično občutljivo razpravo o tem, kdo nadzira zlate rezerve države, ocenjene na približno 300 milijard dolarjev.
Ukrep, ki je prestal obsežno izločanje predlaganih sprememb, določa, da „zlate rezerve, ki jih upravlja in hrani Banka Italije, pripadajo državi v imenu italijanskega ljudstva“. Amandma je predložil Lucio Malan iz stranke Fratelli d’Italia, del koalicije premierke Giorgie Meloni.
Italija ima v svojih rezervah približno 2452 ton zlata, kar jo uvršča na tretje mesto svetovnih zalog za ZDA in Nemčijo. Večina rezerv je shranjena v Rimu, ostanek pa v Fort Knoxu, Londonu in Bernu. Čeprav velja splošno razumevanje, da te rezerve služijo nacionalnemu interesu, so formalno zavedene v bilanci stanja Banke Italije, ki je del Eurosistema in deluje skupaj z Evropsko centralno banko, navaja Euronews.
Nacionalne centralne banke v evroobmočju izvajajo denarno politiko ECB, upravljajo svoj delež uradnih rezerv ter ohranjajo avtonomijo bilanc stanja. V skladu s pravili ne prejemajo navodil nacionalnih vlad, saj bi to lahko ogrozilo neodvisnost centralnih bank. Zlato in devizne rezerve ostajajo instrument denarne stabilnosti ter niso namenjene financiranju javne porabe.
Pravni okvir tako preprečuje, da bi nacionalne vlade zlatnino vključile v proračun ali jo prodale za pokrivanje izdatkov. Unovčevanje rezerv na podlagi političnih navodil bi po oceni analitikov predstavljalo grožnjo stabilnosti skupne valute in bi kršilo evropska pravila o prepovedi denarnega financiranja.
Politični poudarki in stare razprave o suverenosti
Umestitev določila o zlatih rezervah v proračunsko besedilo je med ekonomisti vzbudila presenečenje, saj letni proračunski zakon običajno ni prostor za programske izjave o institucionalnem lastništvu. Politična desnica, ki ji pripada Malan, pa že dolgo izpostavlja, da komercialni posojilodajalci in zavarovalnice med delničarji Banke Italije ne bi smeli veljati za „lastnike“ rezerv, ki jih del političnega spektra dojema kot temelj suverenosti.
Podobne razprave so v Italiji prisotne že dve desetletji in se pogosto okrepijo v obdobjih, ko nacionalistične ali evroskeptične stranke izpostavljajo odnose med Rimom in institucijami EU. Stranki Fratelli d’Italia in Liga sta v preteklosti že predlagali večji politični nadzor nad rezervami ali preoblikovanje lastništva v „ljudsko“.
Liga je poskusila tudi s predlogom, da bi del prihodnjih davčnih razbremenitev financirali s prodajo italijanskega deleža v Evropskem mehanizmu za stabilnost (ESM), vendar je bil amandma zavrnjen zaradi pomanjkanja ustreznih finančnih podlag. ESM, ustanovljen leta 2012 kot mehanizem za zaščito držav evroobmočja v finančnih težavah, temelji na kapitalu držav članic, ki ga ni mogoče prosto odprodati.
Po razpravi v senatu so se koalicijski voditelji v Palazzo Chigi sestali s premierko Meloni, da bi uskladili zadnje podrobnosti proračunskega svežnja. Ta bo določil, kako se bo italijansko gospodarstvo, ki velja za pomemben, a občutljiv del evroobmočja, v prihodnjem fiskalnem letu soočalo s svojimi finančnimi potrebami.
Foto: Pixabay
