Podatki Statističnega urada Republike Slovenije za 3. četrtletje 2025 na prvi pogled kažejo umirjanje javnofinančnih razmer. Država je v tem obdobju ustvarila 95 milijonov evrov primanjkljaja oziroma 0,5 odstotka BDP, kar je manj kot leto prej. Vendar podrobnejši pogled razkrije bistveno manj spodbudno sliko: kljub ugodnejšemu tretjemu četrtletju je Slovenija v prvih devetih mesecih leta ustvarila skoraj dvojni primanjkljaj v primerjavi z lanskim letom, obenem pa se nadaljuje izrazita rast trajnih izdatkov.
„Sektor država je v letošnjem 3. četrtletju ustvaril 95 milijonov EUR primanjkljaja, kar je predstavljalo 0,5 odstotka BDP,“ navajajo na SURS. Toda isti vir opozarja, da je „v prvih treh četrtletjih letošnjega leta primanjkljaj države dosegel 1.160 milijonov EUR“, medtem ko je „v primerljivem obdobju lani znašal 642 milijonov EUR“.
To pomeni, da je država v enem letu povečala kumulativni primanjkljaj za več kot 500 milijonov evrov, kar relativizira pomen ugodnejšega rezultata v enem samem četrtletju.
Rast prihodkov – predvsem na račun delovno aktivnih
Po podatkih SURS so prihodki države v 3. četrtletju dosegli 8.356 milijonov evrov, kar je 8,8 odstotka več kot leto prej. „Rast skupnih prihodkov države je bila za 0,8 odstotne točke večja od rasti skupnih izdatkov,“ navajajo na SURS. A struktura te rasti kaže, da država večino dodatnih sredstev pridobiva z večjo obremenitvijo dela, ne pa z učinkovitejšim delovanjem ali racionalizacijo porabe.
„Skupne prihodke so tudi to četrtletje nominalno najbolj povečali socialni prispevki – ti so se v primerjavi z lanskim 3. četrtletjem dvignili za 335 milijonov EUR ali za 11,7 odstotka,“ izhaja iz objave SURS. Gre za izrazito rast, ki odraža višje plače in širšo prispevno osnovo, hkrati pa povečuje stroške dela in dolgoročno zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva.
Davčni prihodki so zrasli zmerneje, za 4,0 odstotka, kar dodatno potrjuje, da država fiskalno stabilnost v letu 2025 vse bolj gradi na prispevkih zaposlenih in delodajalcev.
Izdatki rastejo hitreje od gospodarstva
Na izdatkovni strani se nadaljuje trend, ki je za javne finance dolgoročno najbolj problematičen: hitra rast tekoče porabe. „V letošnjem 3. četrtletju so se nominalno najbolj povečala sredstva za zaposlene, in sicer za 207 milijonov EUR ali za 10,7 odstotka,“ navajajo na SURS. Socialna nadomestila so se povečala za dodatnih 197 milijonov evrov oziroma za 6,5 odstotka.
To pomeni, da država tudi v obdobju relativno ugodnih makroekonomskih razmer bistveno povečuje stalne izdatke, ki jih je v primeru gospodarskega ohlajanja težko znižati brez resnih političnih in socialnih posledic. Rast investicij, ki je znašala 18,8 odstotka, sicer deluje spodbudno, a jo zasenči dejstvo, da se hkrati napihuje stroškovna struktura javnega sektorja.
Javni dolg nižji – predvsem zaradi tehničnih dejavnikov
Konec 3. četrtletja je konsolidirani bruto dolg države znašal 67,6 odstotka BDP, kar je nekoliko manj kot v prejšnjem četrtletju. „V primerjavi s stanjem na koncu predhodnega četrtletja je bil manjši za 564 milijonov EUR,“ navajajo na SURS. Znižanje dolga je predvsem posledica manjšega obsega dolgoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, ne pa presežkov ali strukturnih reform.
Ob hkratnem povečevanju primanjkljaja v prvih devetih mesecih leta to znižanje dolga deluje bolj kot začasen statistični popravek kot pa rezultat premišljene fiskalne konsolidacije.
Podatki SURS tako kažejo, da država v letu 2025 kratkoročno še obvladuje javne finance, vendar to počne z vse višjo ceno: z rastjo mase plač, socialnih transferjev in obremenitev dela. Nižji primanjkljaj v 3. četrtletju ne more zakriti dejstva, da se je skupni javnofinančni položaj v primerjavi z lanskim letom izrazito poslabšal, fiskalni manevrski prostor pa se kljub ugodnim razmeram ne širi, temveč se krči.
Kaj to pomeni za prihodnost
Če se po kakšni logiki, po volitvah ohrani podoben politični sestav, te številke pomenijo predvsem utrjevanje modela stalnega primanjkljaja, ne pa prehodne izjeme. Skoraj podvojen kumulativni minus v letu 2025 kaže, da vlada javne finance upravlja kratkoročno in kozmetično: en boljši kvartal se uporablja za politično samopromocijo, medtem ko se na letni ravni razkorak poglablja.
Namesto fiskalne discipline se torej nekako normalizira logika, da je primanjkljaj sprejemljivo stanje, odgovornost pa se prelaga v prihodnja leta.
Še bolj problematična je struktura takšne politike. Rast prihodkov temelji predvsem na večjih obremenitvah dela, izdatki pa naraščajo tam, kjer jih je najtežje zajeziti: masa plač in socialni transferji. To je klasičen vzorec leve, etatistične politike, ki se izogiba reformam in raje povečuje porabo ter davčno-prispevni pritisk. Posledica je vedno bolj toga država z manj manevrskega prostora, večjim pritiskom na srednji razred in večjim tveganjem ob prvem resnejšem gospodarskem ohlajanju. Če ta smer ostane, ne gre več za vprašanje ali, temveč kdaj bo račun takšne politike postal previsok.
