![Novinarska konferenca ob tretji obletnici dela vlade [Foto: Bor Slana/STA/Vlada RS Flickr]](https://portal24.si/wp-content/uploads/2025/05/54551649235_7ac1450c50_k.jpg "Novinarska konferenca ob tretji obletnici dela vlade [Foto: Bor Slana/STA/Vlada RS Flickr]")
Tik pred prazniki je Vlada na svoji spletni strani objavila obsežen pregled dosežkov mandata od leta 2022 do 2025. Besedilo slika podobo države, ki je kljub zaporednim krizam ohranjala stabilnost, rast in vzdržne javne finance. Pri tem pa je vlada prikladno “pozabila” omeniti nekatere temeljne kazalnike – med njimi gibanje nominalnega javnega dolga in proračunskega primanjkljaja –, brez katerih je ocena dejanske uspešnosti Golobove vlade precej nepopolna.
Vladno poročilo izpostavlja, da je Slovenija ohranila pozitivno gospodarsko rast. To drži – vendar številke kažejo, da gre za zelo nizko rast. Po uradnih makroekonomskih ocenah je bila rast BDP v letu 2023 približno 1,6 odstotka, v letu 2024 pa se je močno upočasnila. Napovedi za leto 2025 so bile večkrat znižane in so se gibale med 0,7 in 1,0 odstotka.
Za primerjavo: povprečna rast v evroobmočju se je v istem obdobju gibala višje, nekatere primerljive države srednje Evrope pa so kljub kriznim razmeram dosegle hitrejše okrevanje. Slovenija se je po dinamiki rasti uvrščala v spodnjo polovico držav EU. Rast je bila v veliki meri posledica državne in zasebne potrošnje, medtem ko so investicije in izvoz prispevali bistveno manj, kot bi bilo pričakovati v obdobju po krizi.
Davčne in prispevne obremenitve: več denarja, manj dinamike
Vladna samohvala se skoraj povsem izogne vprašanju davčnih obremenitev. V obdobju mandata so se postopno zvišali prispevki in davki, med drugim z uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo in spremembami pri obdavčitvi kapitala. Skupna davčna obremenitev dela se je dodatno povečala, kar se je odrazilo v višjih stroških dela.
Delež davkov in prispevkov v BDP se je v zadnjih letih približal 38 odstotkom, kar Slovenijo uvršča nad povprečje nekaterih konkurenčnih držav v regiji. Hkrati so podjetja opozarjala, da višji stroški zmanjšujejo investicijsko aktivnost in konkurenčnost, kar se je odrazilo tudi v šibkejši rasti produktivnosti.
Produktivnost: zaostanek ostaja
Produktivnost dela v Sloveniji je po zadnjih primerjavah dosegala približno 85 odstotkov povprečja EU. To pomeni, da se razkorak s povprečjem Unije ni bistveno zmanjšal. Rast produktivnosti v obdobju 2022–2024 je bila nizka, ponekod celo stagnirajoča, kar postavlja pod vprašaj tezo o uspešnem prestrukturiranju gospodarstva.
Brez opaznega dviga dodane vrednosti na zaposlenega tudi dolgoročna rast ostaja omejena – ne glede na obseg državnih pomoči in subvencij, ki so v mandatu presegle 1 milijardo evrov.
Javni sektor in plačna reforma: višji stroški, odprta vprašanja
Vlada izpostavlja najobsežnejšo prenovo plačnega sistema v javnem sektorju. Ta je prinesla občutno zvišanje mase plač, ki se je po ocenah povečala za več sto milijonov evrov letno. Javnofinančni izdatki za plače so se približali 12 odstotkom BDP, kar pomeni dodatno obremenitev proračuna v času, ko se gospodarska rast upočasnjuje.
Vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali višji stroški dejansko prinašajo boljšo dostopnost in kakovost javnih storitev – ali pa zgolj povečujejo izdatke brez sorazmernega učinka.
Zdravstvo: čakalne vrste ostajajo sistemski problem
Vladno poročilo navaja izboljšanje dostopa do osebnega zdravnika in krajšanje čakalnih dob. Toda uradni podatki kažejo, da je bilo v zadnjih letih okoli 280.000 bolnikov uvrščenih med nedopustno čakajoče. Povprečne čakalne dobe za številne specialistične preglede so še vedno presegale zakonsko določene roke.
Čeprav je število zdravnikov rahlo naraslo, se je hkrati povečalo število starejših pacientov in obremenitev sistema. Delež javnih izdatkov za zdravstvo se je povzpel nad 9 odstotkov BDP, a sistemskih prebojev pri dostopnosti ni zaznati.
Stanovanja: ambicije brez preboja
Stanovanjska politika je eden najpogosteje omenjenih uspehov vladnega poročila. Vendar številke kažejo, da je bilo v obdobju mandata zgrajenih ali danih v uporabo le nekaj tisoč javnih in neprofitnih stanovanj, medtem ko ocenjene potrebe presegajo 20.000 enot. Cene nepremičnin so se v zadnjih letih zvišale za več kot 30 odstotkov, dostopnost pa se za mlade in družine ni bistveno izboljšala.
Javni dolg: zamolčani del slike ob rekordnih davčnih prilivih
Med vladnimi “dosežki” ob koncu leta pa ni niti ene omembe dejstva, da se je javni dolg države v absolutnem znesku povečeval tudi v obdobju rekordno visokih davčnih in prispevnih prilivov. Gre za pomembno opustitev, saj ravno razmerje med pobranimi prihodki, porabo in zadolževanjem pokaže dejansko učinkovitost fiskalne politike.
Po uradnih podatkih je bruto javni dolg države konec leta 2024 znašal približno 44,9 milijarde evrov, do sredine leta 2025 pa se je povečal na okoli 47,5 milijarde evrov. To pomeni več kot 2,5 milijarde evrov dodatnega dolga v približno letu dni, kljub temu da so davčni prihodki v istem obdobju naraščali.
Delež javnega dolga v BDP se je sicer gibal med 66 in 68 odstotki, kar vlada pogosto uporablja kot argument stabilnosti. Toda takšen prikaz zakriva bistvo problema: dolg se nominalno povečuje, zmanjševanje deleža v BDP pa je predvsem posledica inflacije in rasti nominalnega BDP, ne pa dejanskega razdolževanja ali proračunskih presežkov.
Še bolj povedni so podatki o javnofinančnem primanjkljaju. V prvi polovici leta 2025 je država ustvarila več kot 1 milijardo evrov primanjkljaja, kar je bilo približno dvakrat več kot v enakem obdobju leto prej. To pomeni, da kljub višjim davkom in prispevkom država porabi več, kot zbere, razliko pa pokriva z novim zadolževanjem.
Davčni prihodki so v tem času rasli – skupni prihodki sektorja države so se povečali za okoli 4 do 5 odstotkov na letni ravni –, vendar so izdatki rasli hitreje, predvsem zaradi:
- rasti mase plač v javnem sektorju,
- novih trajnih obveznosti (dolgotrajna oskrba),
- višjih socialnih transferjev,
- stroškov sanacije po naravnih nesrečah.
Posledica je jasna: rekordno pobrani davki niso prinesli fiskalne konsolidacije, temveč so zgolj omogočili financiranje še višje porabe. Javni dolg zato ne pada, ampak se povečuje, kar pomeni, da bodo breme današnje porabe nosile prihodnje vlade in davkoplačevalci.
Vladno poročilo ob tem izpostavlja »vzdržne javne finance« in »odgovorno fiskalno politiko«, vendar hkrati ne omenja dejstva, da država tudi v obdobju gospodarske rasti in povečanih prihodkov ni uspela uravnotežiti proračuna, kaj šele ustvariti presežka, ki bi omogočil zniževanje dolga.
Z vidika javnih financ je to ključno: če se dolg povečuje v dobrih časih, je manevrski prostor v naslednji krizi bistveno manjši. Prav ta vidik – dolgoročna vzdržnost ob naraščajoči porabi – v vladni samohvali popolnoma manjka.
Gre za zavesten izpust ali vsaj selektivno predstavitev podatkov, saj javni dolg in primanjkljaj sodita med temeljne kazalnike uspešnosti vsake vlade. Da teh številk v poročilu ni, medtem ko so davčni pritiski na prebivalstvo in gospodarstvo višji kot pred mandatom, pove več kot katerakoli splošna fraza o “postavljanju temeljev za prihodnja desetletja”.
Ob tem v vladnem pregledu dosežkov ni mogoče spregledati ključnega izpusta: gibanja javnega dolga in proračunskega primanjkljaja. V času, ko so bili davčni in prispevni prihodki države rekordni, se je nominalni javni dolg povečal za več milijard evrov, proračun pa je tudi v letu gospodarske rasti ostal v globokem primanjkljaju.
Delež dolga v BDP se je zniževal predvsem zaradi inflacije in rasti nominalnega BDP, ne zaradi razdolževanja ali presežkov. Država je kljub višjim davkom in novim prispevkom porabljala več, kot je zbrala, razliko pa pokrivala z dodatnim zadolževanjem.
Prav ta podatek – da se dolg povečuje tudi v obdobju povečanih prihodkov – v vladni samohvali ni omenjen, čeprav gre za enega temeljnih kazalnikov fiskalne uspešnosti vsake vlade. V času, ko vlada govori o postavljanju temeljev za prihodnja desetletja, javne finance kažejo, da se breme današnje porabe v vse večji meri prelaga v prihodnost mandata Robert Golob in naslednjih vlad.
[Foto: Bor Slana/STA/Vlada RS Flickr]
