Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je 22. decembra objavilo končno poročilo o izračunu minimalnih življenjskih stroškov. Strokovni izračun in analitični del poročila je na podlagi sklepa Ekonomsko-socialnega sveta pripravilo Inštitut za ekonomska raziskovanja. Minimalni življenjski stroški imajo po letu 2021 osrednjo vlogo pri določanju višine minimalne plače, saj zakon vzpostavlja neposredno povezavo med obema institutoma, s čimer postajajo tudi neposreden pokazatelj uspešnosti ekonomske in socialne politike države.
Po novem izračunu dolgoročni minimalni življenjski stroški znašajo 791,07 EUR, kratkoročni pa 643,41 EUR. V primerjavi z zadnjim izračunom iz leta 2022 to pomeni 18,1-odstotno rast dolgoročnih in kar 31,7-odstotno rast kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov. Takšno povečanje bistveno presega splošno rast cen življenjskih potrebščin in kaže, da se osnovni stroški preživetja zvišujejo hitreje, kot so jih dosedanji ukrepi uspeli zajeziti.
Rast kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov je presegla zakonski prag 15 odstotkov, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za prilagoditev osnovnega zneska minimalnega dohodka. Gre za mehanizem, ki je v zakon vgrajen kot varovalka za izredne razmere in se ne sproži ob običajnih gospodarskih nihanjih, temveč ob izrazitem poslabšanju materialnega položaja prebivalstva.
Zakonski okvir in vloga minimalnih življenjskih stroškov
Zakon o minimalni plači določa, da se minimalna plača oblikuje v razponu med 120 in 140 odstotki minimalnih življenjskih stroškov, ob upoštevanju gibanja cen, plač, gospodarskih razmer in zaposlenosti. Na 358. seji Ekonomsko-socialnega sveta so vlada in socialni partnerji sprejeli sklep, s katerim so ministrstvo zavezali k izvedbi novega izračuna minimalnih življenjskih stroškov z vidika minimalne plače, kar kaže, da je bila potreba po ponovni oceni razmer prepoznana tudi na ravni socialnega dialoga.
Minimalni življenjski stroški imajo širši pomen tudi zunaj sistema plač. Po navedbah v poročilu predstavljajo referenčno vrednost pri določanju minimalne kreditne sposobnosti gospodinjstev, saj jih Banka Slovenije uporablja kot osnovo pri makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva. Njihova rast tako ne vpliva le na socialne transferje in plače, temveč tudi na dostop do stanovanjskih in potrošniških kreditov.
Metodologija in podatkovni viri
Avtorji poudarjajo, da je bil izračun pripravljen po metodologiji, ki ostaja primerljiva s preteklimi ocenami. Prav ta primerljivost omogoča jasen vpogled v trende in kaže, da ugotovljeno poslabšanje ni posledica metodoloških sprememb, temveč dejanskega gibanja življenjskih stroškov.
Izračun temelji na vrednosti prehrambne košarice in deležu izdatkov za hrano in brezalkoholne pijače v izdatkih gospodinjstev z najnižjimi dohodki. Analiza podatkov raziskovanja Poraba v gospodinjstvih za leto 2022 kaže, da posamezniki v spodnjem dohodkovnem kvintilu za hrano namenijo 21,83 odstotka vseh izdatkov, kar je 2,21 odstotne točke več kot ob prejšnjem izračunu. To pomeni, da osnovni življenjski izdatki zavzemajo vse večji delež razpoložljivega dohodka, s čimer se zmanjšuje manevrski prostor gospodinjstev.
Avtorji ob tem opozarjajo na omejitve podatkov, saj se nanašajo na leto 2022, ko so potrošne navade lahko še odražale razmere po epidemiji. Naslednji val raziskovanja je predviden za leto 2026, vendar trenutni podatki že zdaj kažejo na jasen trend.
Posledice za minimalno plačo in trg dela
Na podlagi novega izračuna bi se morala neto minimalna plača na novo določiti v razponu med 949,28 EUR in 1.107,50 EUR. Poročilo hkrati izpostavlja, da je Slovenija že zdaj med državami Evropske unije z razmeroma visoko umeščeno minimalno plačo glede na povprečno in mediano plače, kar pomeni, da bodo nadaljnji dvigi imeli opazne posledice za stroške dela.
Avtorji opozarjajo, da hitri in izraziti dvigi minimalne plače lahko zmanjšajo zaposljivost delavcev z nižjo produktivnostjo ter povečajo kompresijo plač. Takšni procesi lahko dolgoročno oslabijo spodbude za napredovanje in dodatno obremenijo javne finance.
To poročilo zato ni zgolj tehnična podlaga za nove izračune, temveč tiho, a zgovorno priznanje, da vlada v zadnjih letih ni uspela obvladati rasti življenjskih stroškov. Ko vlada sama ugotavlja, da se sprožajo izredni zakonski mehanizmi, namenjeni skrajnim primerom poslabšanja položaja prebivalstva, to ni več vprašanje statistike, temveč odgovornosti.
Dvig minimalnih dohodkov in plač v takšnih razmerah ne pomeni uspeha socialne politike, temveč popravljanje posledic neučinkovitega upravljanja. Namesto da bi se ukvarjali z vzroki draginje, se politika znova zateka k prerazporejanju, ki kratkoročno blaži simptome, dolgoročno pa povečuje pritiske na gospodarstvo, javne finance in delovno motivacijo. Številke v poročilu so jasne – vprašanje, ki ostaja odprto, je le, koliko časa bo vlada še gasila posledice, namesto da bi nehala kuriti.
Foto: [Foto: Daniel Novakovič /STA/ Vlada RS Flickr]
