Voditelji EU tehtajo pogoje za pogovore z Rusijo

EU palača [Foto: Pixabay/USA-Reiseblogger]

Evropska unija se znova sooča z vprašanjem, ali je čas za obnovo neposrednih diplomatskih stikov z Moskvo kot del prizadevanj za končanje vojne v Ukrajini. Razprava, ki že dlje časa poteka v ozadju, je v zadnjih tednih postala izrazitejša in razgalila globoke razlike med državami članicami glede tega, kako in pod kakšnimi pogoji sploh pristopiti k dialogu z Rusijo.

V jedru razprave je dilema, ali naj Evropska unija vzpostavi neposreden politični kanal s Kremljem ali pa mora Rusija pred tem pokazati jasne znake pripravljenosti na končanje vojne. Del držav meni, da bi morala EU, kot največja finančna in vojaška podpornica Ukrajine, imeti svoje mesto za pogajalsko mizo in ne zgolj slediti diplomatskim pobudam Združenih držav Amerike. Drugi opozarjajo, da bi bil dialog brez konkretnih koncesij Moskve napačen signal.

Razpravo sta dodatno okrepili nedavni javni izjavi francoskega predsednika Emmanuela Macrona in italijanske premierke Giorgie Meloni, ki sta poudarila potrebo po bolj aktivni evropski vlogi v morebitnih mirovnih pogovorih. Po njunem mnenju bi moral Bruselj sodelovati pri oblikovanju prihodnje varnostne arhitekture Evrope in ne ostati ob strani, medtem ko glavno vlogo prevzemajo drugi akterji.

Meloni je ob tem opozorila, da bi se lahko evropski vpliv zmanjšal, če bi se Unija v pogovorih odločila nagovarjati le eno stran konflikta. Njena stališča so okrepila pozive k imenovanju posebnega odposlanca EU, ki bi v imenu vseh 27 držav članic zastopal enotno evropsko linijo.

Podpora ideji odposlanca in ostro nasprotovanje

Podporo zamisli o skupnem evropskem odposlancu so izrazile nekatere države, med njimi Avstrija, Češka in Luksemburg. Avstrijska zunanja ministrica Beate Meinl-Reisinger je poudarila, da Evropa izgublja težo, kadar ne nastopa enotno, in da je skupen pristop nujen, če želi imeti resen vpliv na razprave o evropski varnosti.

Na drugi strani pa Nemčija, Estonija, Litva in Ciper opozarjajo, da trenutne razmere ne opravičujejo ponovnega odpiranja komunikacijskih kanalov. Kot argument navajajo nadaljevanje ruskih napadov na ukrajinsko infrastrukturo in vztrajanje Moskve pri maksimalističnih zahtevah. Nemški kancler Friedrich Merz je poudaril, da bo pritisk na Rusijo, vključno z gospodarskimi posledicami, naraščal, dokler ne bo pokazala pripravljenosti na končanje vojne.

Tudi švedski premier Ulf Kristersson priznava, da bo Evropa nekoč znova odprla diplomatske poti, vendar meni, da mora to temeljiti na resnem mirovnem procesu in ne zgolj na simbolnih gestah. Po njegovih besedah bo način konca vojne odločilen za prihodnje odnose z Moskvo.

Nejasna vizija in previdnost institucij EU

Razprava se zapleta tudi zato, ker ni soglasja o tem, kako naj bi morebitno ponovno sodelovanje sploh izgledalo. Medtem ko Francija nakazuje možnost neposrednih stikov med voditelji držav, druge prestolnice zagovarjajo bolj strukturiran pristop v okviru širših, tudi tristranskih pogovorov, v katerih bi sodelovale ZDA in Ukrajina, ob ohranitvi gospodarskih sankcij.

Poskusi neformalne diplomacije so se doslej izkazali za neuspešne. Nedavni diskretni obisk francoskega diplomatskega svetovalca v Moskvi ni prinesel otipljivih rezultatov, rusko zunanje ministrstvo pa je pobudo javno zavrnilo. Macron je nato poudaril, da bi moral biti morebitni dialog omejen, jasno mandatiran in usklajen z evropskimi partnerji.

Visoka predstavnica EU za zunanje zadeve Kaja Kallas je ob tem opozorila, da vprašanje trenutno ni toliko v tem, kdo bi vodil dialog, temveč kaj bi EU z njim sploh želela doseči. Po njenem mnenju obstaja tveganje, da Rusija v pogajanjih z Evropo ne vidi dodane vrednosti, če ocenjuje, da lahko svoje cilje doseže že v pogovorih z Washingtonom. O teh razpravah in zakulisnih usklajevanjih poroča tudi Euronews.

Med diplomati v Bruslju prevladuje ocena, da je razprava postala resna, a še vedno poteka brez jasnega časovnega okvira in konkretnega načrta. Naslednja priložnost za širšo politično razpravo bo uradni vrh voditeljev EU, predviden za 19. marec. Do takrat ostaja odprto vprašanje, ali bo Unija našla skupni jezik ali pa bodo razhajanja še naprej zavirala oblikovanje enotne evropske diplomacije do Moskve.