Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo v referendumskem sporu glede zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ugotovilo je, da so se med kampanjo pojavila tudi nedovoljena ravnanja, vendar tožniki niso dokazali, da bi ta vplivala na voljo volivcev ali na končni izid referenduma.
Kot so zapisali, „tožniki niso dokazali, da bi prav ugotovljene kršitve vplivale na voljo volivcev oziroma da bi bil izid brez teh nepravilnosti drugačen“.
Odločitev po njihovih besedah ne posega v vsebino zakona ali v stališča posameznih strani. „Odločitev ne pomeni vrednostne opredelitve do vsebine zakona ali do stališč posameznih strani, temveč izključno presojo postopkovne poštenosti referendumske kampanje in vpliva ugotovljenih nepravilnosti na referendumski izid“.
Presoja omejena na poštenost postopka
Sodišče je trditve presojalo v okviru zakona, ki določa, da je mogoče tožbi ugoditi le, če nepravilnosti vplivajo ali bi lahko vplivale na izid referenduma oziroma bistveno prizadenejo poštenost postopka.
Referendumski spor je po njihovi razlagi namenjen varstvu javnega interesa – poštenosti postopka, verodostojnosti izida in zaupanja javnosti. Zato se sodišče ni opredeljevalo do vsebine zakona, temveč je ugotavljalo zgolj obstoj pravno relevantnih nepravilnosti.
Zavajajoče trditve same po sebi niso dovolj
Sodišče se je ustavilo tudi pri vprašanju kampanje. „Lažno ali zavajajoče prikazovanje dejstev v okviru referendumske kampanje samo po sebi ne predstavlja pravno upoštevne kršitve, ki bi lahko privedla do razveljavitve referenduma“.
Referendumska kampanja je po njihovi oceni enostranska in vključuje tudi vrednostne sodbe ter svetovnonazorske opredelitve. Presoja resničnosti izjav zato praviloma ne sodi v okvir referendumskega spora, razen pri ravnanjih države.
Ugotovljene kršitve pri delu kampanje
Vrhovno sodišče je ob tem ugotovilo več konkretnih nepravilnosti.
Pri zdravniških organizacijah je kot kršitev prepoznalo izvajanje referendumske propagande brez ustrezne prijave ter širjenje propagandnih vsebin v prostorih javnih zdravstvenih zavodov. Takšna ravnanja po presoji sodišča „presegajo okvir dopustnega izražanja stališč in predstavljajo nedovoljeno referendumsko kampanjo, ki bi lahko vplivala na oblikovanje volje volivcev“.
Pri verskih organizacijah je ločilo med verskim izražanjem in referendumsko propagando. Verski obredi, molitve in druga sporočila sodijo v okvir ustavno varovane verske svobode.
Drugače pa je pri neposrednem pozivanju k glasovanju. Pozivanje „PROTI“, širjenje propagandnih gradiv in organizirane aktivnosti brez prijave po oceni sodišča pomenijo nedovoljeno kampanjo.
Brez vpliva na končni izid
Kljub ugotovljenim kršitvam pa sodišče ni našlo vzročne povezave z izidom referenduma.
Kot so zapisali, predložene analize „niso izkazale vzročne povezave med ugotovljenimi kršitvami in rezultatom glasovanja“, pri čemer je bila razlika v glasovih izrazita, kampanja pa pluralna.
Zato je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo.
