Empatija je ena najdragocenejših lastnosti, ki jih lahko starši privzgojijo svojim otrokom. Ne gre le za to, da zna otrok prepoznati čustva drugih, temveč tudi za to, da se nanje ustrezno odzove – s sočutjem, spoštovanjem in pripravljenostjo pomagati.
Psihologi poudarjajo, da empatija ni nekaj, kar pride samo od sebe, temveč jo je mogoče sistematično krepiti že v zgodnjem otroštvu. Najboljši način? Postavljanje premišljenih vprašanj, ki otroka usmerijo k razmišljanju o čustvih, odnosih in odgovornosti.
Starši pogosto mislijo, da je dovolj, če otroku preprosto povedo, kaj je prav in kaj narobe. A otrok največ ponotranji takrat, ko sam pride do odgovorov. Če mu zastavljamo vprašanja, ki ga spodbujajo k razmišljanju, mu damo priložnost, da se postavi v kožo drugega in razvije globlje razumevanje sveta okoli sebe. Psihologi so izpostavili sedem ključnih vprašanj, ki jih velja čim pogosteje vključiti v vsakodnevne pogovore.
Sedem vprašanj, ki gradijo empatijo
Prvo vprašanje je „Kako misliš, da se je on/ona počutil/a?“. Gre za preprost način, kako otroka spodbuditi, da se ustavi in razmisli o čustvih drugih. Če je recimo v šoli prišlo do spora ali če je kdo ostal sam pri igri, otrok ob tem vprašanju začne razvijati občutek, da dejanja vplivajo na počutje drugih.
Drugo vprašanje je „Kaj bi ti naredil na njegovem/njenem mestu?“. S tem otroku ponudimo možnost, da se postavi v tuje čevlje. Ne gre le za razumevanje, temveč za iskanje rešitev, ki temeljijo na sočutju. Tako otrok gradi sposobnost aktivnega odzivanja na potrebe drugih.
Tretje vprašanje je „Kako bi se ti počutil, če bi se to zgodilo tebi?“. Ta klasična metoda zrcaljenja otroku pomaga razumeti, da imajo njegova dejanja posledice, ki bi lahko prizadela tudi njega samega. Ko otrok poveže svoja čustva z izkušnjami drugih, začne dojemati svet bolj celostno.
Četrto vprašanje, ki ga strokovnjaki pogosto omenjajo, je „Kaj misliš, da bi mu/ji zdaj pomagalo?“. To vprašanje otroka usmeri k iskanju konkretnih rešitev in dejanj, ne le k razmišljanju o problemu. Otroci tako razvijajo proaktivnost in pripravljenost pomagati, kar so temeljne vrednote empatije.
Peto vprašanje je „Kaj lahko naredimo, da bo naslednjič drugače?“. S tem otrok pridobi vpogled v to, da se iz napak lahko učimo. Namesto da bi ostal v občutku krivde, se osredotoči na prihodnost in na to, kako izboljšati odnose ali situacijo.
Šesto vprašanje, ki ga velja pogosto uporabiti, je „Zakaj misliš, da se je tako odzval?“. Otrok se nauči, da vedenje ljudi ni vedno naključno, temveč ima razloge – od utrujenosti do strahu ali žalosti. To krepi razumevanje kompleksnosti čustev.
In končno, sedmo vprašanje: „Kaj bi ti želel, da drugi storijo, ko si žalosten?“. Otroci ob njem spoznajo, da si vsi ljudje želimo topline in podpore. Ko znajo to željo prepoznati pri sebi, jo bodo lažje ponudili tudi drugi
Postavljanje teh vprašanj ne zahteva posebnega časa ali priprav. Lahko jih vključimo med pogovorom ob večerji, na poti v šolo ali pred spanjem. Ključno je, da otroka ne zaslišujemo, temveč mu ponudimo prostor, da razmišlja in izrazi svoja čustva. S tem ne gradimo le njegove empatije, ampak tudi odnos zaupanja, kjer otrok začuti, da so njegova čustva in misli vredni posluha.
Vzgoja empatičnega otroka se začne z malimi koraki – z odprtimi vprašanji, ki ga učijo, da svet ni le njegov oder, ampak skupni prostor, kjer so dejanja in besede pomembne za vse. Ko otroci osvojijo ta način razmišljanja, ne postanejo le boljši prijatelji in sošolci, temveč tudi odrasli, ki znajo graditi bolj zdrave in spoštljive odnose.
Foto: Freepik
