Vložitev tožbe skupine zagovornikov zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja na Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpira več vprašanj, kot jih daje odgovorov. Ne toliko o samem zakonu, ki so ga volivci na referendumu zavrnili, temveč o razumevanju demokratičnega procesa in o meji med legitimno pravno potjo ter zavračanjem politične realnosti, kadar ta ni po volji določenim interesnim skupinam.
Tožniki zahtevajo razveljavitev referenduma z utemeljitvijo, da naj bi Zdravniška zbornica Slovenije in Katoliška cerkev v Sloveniji zlorabili svoj strokovni in moralni vpliv na volivce, pri tem pa naj se ne bi prijavili kot organizatorji kampanje. Očitek je resen, saj meri na domnevno izkrivljanje volilne volje, vendar hkrati odpira temeljno vprašanje: ali nima v demokratični družbi vsakdo, tudi poklicna in verska skupnost, pravico do javnega izražanja stališč o zakonih, ki posegajo v njihovo poslanstvo in etične temelje.
Referendum kot najvišja oblika neposredne demokracije temelji prav na predpostavki odprte razprave. Če zakon zadeva zdravniško etiko, vprašanja življenja in smrti ter vlogo zdravnika, je težko razumeti, zakaj bi bilo mnenje zdravniške stroke samo po sebi problematično. Podobno velja za Cerkev, ki se je do vprašanj življenja opredeljevala stoletja in katere stališča so znana, javna in del njenega verskega nauka. Trditi, da je že samo izražanje takšnega mnenja zloraba vpliva, pomeni nevarno zoževanje prostora javne razprave.
Posebej pomenljivo je, da je Državna volilna komisija podoben ugovor že zavrgla z obrazložitvijo, da ni pristojna za presojanje nepravilnosti v kampanji. Ta odločitev sama po sebi ne potrjuje ali zavrača očitkov, kaže pa na to, da so zagovorniki zakona znotraj volilnega postopka že izčrpali eno izmed poti in z njo niso uspeli. Vprašanje je, ali nadaljevanje boja pred sodišči pomeni iskanje pravice ali pa zgolj podaljševanje zavračanja političnega poraza.
Soočenje stališč, tudi če so neprijetna
V ozadju tožbe se kaže tudi širši družbeni problem. Če bi zdravniki v času razprave o zakonu, ki neposredno posega v njihovo delo in odgovornost, molčali, bi jim bilo mogoče očitati neodgovornost do lastnega poklica. Če bi Cerkev ostala tiho ob vprašanju, ki zadeva njeno temeljno razumevanje človekovega dostojanstva, bi se odpovedala svoji vlogi v javnem prostoru. Prav svoboda izražanja omogoča, da se takšna stališča soočijo, tudi če so komu neprijetna.
Pri tem je treba opozoriti, da gre za nevaren precedens. Če bi sodišče pritrdilo logiki, da so strokovna ali verska mnenja v referendumski razpravi že sama po sebi nedopusten pritisk, bi to lahko v prihodnje pomenilo omejevanje razprave tudi pri drugih družbeno občutljivih temah. Demokracija pa brez pluralnosti mnenj hitro postane prazna forma.
Na koncu ostaja dejstvo, da so volivci zakon zavrnili. Referendumski izid je bil znan, jasen in potrjen v zakonitem postopku. Namesto sprejemanja tega rezultata se del zagovornikov odloča za pot, ki jo nekateri vidijo kot pravno utemeljeno, drugi pa kot izraz politične nezrelosti. V demokratični družbi ni sporno, da se poražena stran z odločitvijo ne strinja. Sporno pa je, kadar se vsak neugodnen izid razlaga kot posledica domnevnih zlorab, namesto kot izraz svobodne volje državljanov.
