Vprašanje, kdaj naj gre otrok spat, je ena tistih tem, ki v družinah hitro zanetijo razpravo. Enim se zdi, da je otrok ob 20. uri še čisto v redu. Drugi prisegajo na zgodnejši odhod v posteljo. Potem pa je tu realnost: otrok, ki zvečer še skače po kavču, starši pa se sprašujejo, ali res potrebuje zgodnejši spanec ali je samo preveč razposajen.
Najprej nekaj pomembnega: utrujen otrok ni vedno videti utrujen. Pravzaprav je pogosto ravno obratno. Ko je otrok preveč utrujen, postane nemiren, razdražljiv, “preveč živ”. To ni znak, da še ni čas za spanje, ampak da je optimalno okno za spanje že malo zamudil.
Zakaj je zgodnejši spanec sploh pomemben? Ker otroški možgani rastejo in se razvijajo predvsem ponoči. V globokem spanju se dogajajo procesi, ki jih čez dan ni mogoče nadomestiti – utrjevanje spomina, čustvena predelava, regeneracija telesa. Če otrok redno hodi spat prepozno, se ti procesi skrajšajo. Ne takoj, ne dramatično, ampak počasi in vztrajno.
Zgodnji spanec ni pomemben le za otroka, ampak tudi za naslednji dan. Otroci, ki gredo spat prepozno, so naslednji dan pogosteje sitni, težje se zberejo, hitreje izgubijo potrpljenje. Pogosto jih odrasli označijo kot “težavne”, v resnici pa so preutrujeni.
Zdaj pa k vprašanju, ki starše najbolj zanima: kaj pomeni “zgodaj”? Odgovor ni enak za vse starosti. Pri malčkih je “zgodaj” precej zgodaj – pogosto med 18.30 in 19.30. Predšolski otroci praviloma najbolje funkcionirajo, če zaspijo okoli 19.30 ali 20. ure. Pri šolarjih se to lahko nekoliko zamakne, a tudi tukaj večina otrok potrebuje, da zaspi najkasneje okoli 20.30 ali 21. ure.
Seveda so razlike. Nekateri otroci so bolj jutranji, drugi večerni. A pomembno je nekaj drugega: ne ura na steni, ampak koliko spanja otrok dejansko dobi. Če mora zjutraj zgodaj vstati, pozna ura uspavanja hitro postane problem – tudi če se zvečer zdi, da “še ni utrujen”.
Veliko staršev se boji, da bo zgodnejši spanec pomenil manj skupnega časa. A pogosto se zgodi ravno obratno. Ko otrok hodi spat ob pravi uri, so večeri mirnejši, manj je prerekanja, več je prostora za tisto kratko, a pomembno bližino pred spanjem.
Zgodaj iti spat ni kazen. Je dar telesu in možganom, ki še rastejo. In čeprav se včasih zdi, da otrok to zmore tudi brez spanja, dolgoročno ravno dober spanec naredi največjo razliko – v razpoloženju, vedenju in tudi v odnosih doma.
