Zakaj je leva »armada« snela rokavice še pred sestavo vlade?
To je najpomembnejše politično vprašanje Slovenije v tem trenutku. Zakaj sindikati, nevladniki, del akademske sfere in leva politika tako odločno in brezkompromisno napadajo interventni omnibus-zakon, še preden je nova desnosredinska koalicija sploh sestavljena?
Odgovor ni v politiki. Odgovor se skriva v psihologiji moči. Gre za klasičen mehanizem odziva na možne izgube privilegija, ki ga Antonio Gramsci genialno poimenuje “hegemonska infrastruktura”. To ni naključno zbrana opozicija. To je koordiniran obrambni sistem, ki ga sestavljajo mediji, sindikati, nevladne organizacije in akademska sfera. Manjkajo še “kulturniki”, ki pa se bodo verjetno vključevali po potrebi. Vse skupaj deluje kot velika “vojaška armada”, ki je desetletja gradila svoj fevd.
Kdo je bil Antonio Gramsci?
Italijanski marksistični filozof (1891-1937), novinar in politik, eden od ustanoviteljev Italijanske komunistične partije in eden najpomembnejših marksističnih mislecev 20. stoletja. Posebej znan po teoriji kulturne hegemonije. Gre za idejo, da vladajoči razred ne obvladuje družbe le z ekonomijo in silo, temveč predvsem s kulturo, mediji, šolstvom in vrednotami. Njegove ideje so globoko vplivale na sodobno levico, zlasti na razumevanje, kako se oblast ohranja prek institucij in »mehke« prevlade nad miselnostjo ljudi.
Sprožilec novega “upora proti janšizmu”?
Interventni zakon tretjega bloka (NSi, SLS, Fokus, Demokrati, Resni.ca), ki ga je Državni zbor potrdil s 47 glasovi proti 35. Znižuje DDV na osnovna živila in energente, olajšuje položaj malega gospodarstva in normirancev, prinaša sistemske ukrepe v zdravstvu in pokojninah. Deset področij hkrati. Konkretni ukrepi za ljudi.
Odziv? V manj kot 24 urah trije rodovi armade: stranke odhajajoče koalicije, sindikalne centrale in konglomerat nevladnikov “Glas ljudstva”, napovedo zbiranje podpisov za referendum. Predsednik Pergama Jakob Počivavšek zakon celo poimenuje “zakon za razkroj Slovenije”.
Čim bolj brutalno levica snema rokavice še pred sestavo vlade, tem jasneje postaja vsem, ki so aprila glasovali za spremembo, da so glasovali prav.
Pomislimo še enkrat. V kateri normalni demokraciji se sindikati borijo proti cenejšemu kruhu in energiji? To pač ni obramba delavcev. To je obrnjena logika strahu. Strah pred izgubo privilegiranega položaja, ki so ga uživali v štirih letih Golobove vlade: finančno razvajeni nevladniki, sindikati kot sooblikovalci “socialnega dialoga” in mediji, ki so živeli od državnih razpisov in oglasov.
Zakaj ravno zdaj, leva stran tako zgodaj in tako agresivno? Ker levica ve tri stvari, ki jih desnica preprosto noče videti.
1. Strah pred resno desnosredinsko koalicijo
Prvič, leva stran se boji resne desnosredinske koalicije. Razlika med Svobodo in SDS je v parlamentu minimalna. Če se desna sredina dokončno dogovori (in po sklepih Demokratov in trojčka NSi/SLS/Fokus čakamo samo še SDS) , nastane stabilna vlada. Tega nočejo. Zato takoj mobilizirajo »družbo«, kjer sindikati grozijo s stavkami, nevladniki pišejo peticije, mediji ustvarjajo histerijo »grožnje demokraciji« in zbirajo se podpisi za referendum.
2. Baza levice ni volivec, temveč globoka država
Drugič, njihova prava baza ni volivec, temveč globoka država. Nevladniki so plačana vojska, sindikati orodje pritiska, mediji pa stroj za oblikovanje javnega mnenja. To ni demokracija od spodaj. To je demokracija od zgoraj in demokracija od zgoraj je nadzorovana in usmerjana “demokracija”.
Slovenska levica ne verjame v čisto demokracijo. Verjame v nadzor.
3. V primeru poraza levice je njihov kadrovski bazen vojakov na ulici in znotraj institucij
Tretjič, zgodovina je levico naučila, da če izgubi na volitvah, ima vedno na voljo kadrovski bazen vojakov in “uporabnih idiotov” na ulicah in znotraj institucij. Saj se še spomnite Nike Kovač in Jaše jenulla, kako sta obiskovala Roberta Goloba in notranjega ministra Poklukarja, kajne? Nika Kovač je postala tudi predsednica nekakšnega Strateškega sveta za sovražni govor. Kje vse so aktivne članice Pravne mreže po državni upravi, raje ne bom začel razpredati, ker verjetno nimate volje brati te kolumne uro in pol. Vse to smo že videli leta 2022 in začenjamo spremljati spet zdaj. Ustvarja se krizno ozračje z namenom, da se prestraši koalicijske partnerje in delegitimizira nasprotnike. Kaj mislite, zakaj politični aktivist Dobranič javno poziva k pritisku na posameznike z imeni in priimki? Gre za poiskuse ustvarjanja snežne kepe (“Ubi Janšu”), ki bo tolkla vse pred seboj na desnici, ko se bo začela valiti proti naslednjim volitvam. Že videno na volitvah l. 2022.
Pravni paradoks
Najpomembnejši detajl pa je pravni paradoks. Ustavni strokovnjaki opozarjajo, da referendum o tem zakonu najverjetneje sploh ni mogoč, ker med drugim posega tudi v davčno zakonodajo, ki pa je izvzeta iz referendumskih predlogov. Vendar to levici ni pomembno. Referendum jim namreč služi kot orodje mobilizacije in pritiska, ne kot pravni mehanizem.
Paradoks2 namesto zaključka
Tukaj pa je še en paradoks. Čim bolj brutalno levica snema rokavice še pred sestavo vlade, tem jasneje postaja vsem, ki so aprila letos glasovali za spremembo, da so glasovali prav. Nova vlada bo imela dvojno nalogo: vladati in se hkrati boriti proti frakcijam, ki so prepričane, da je država njihova.
Slovenska levica ne verjame v čisto demokracijo. Verjame v nadzor. Dokler tega ne razumemo, bomo vedno znova presenečeni, zakaj se »demokrati« obnašajo kot lastniki države.
Čas je, da volivci dokončno rečejo dovolj. Resnica je na strani tistih, ki hočejo normalno državo in ne fevd enega političnega bloka.
